Malinski dokumenti

V mestu Malines v Belgiji (francosko Malines, nizozemsko Mechelen) se nahaja sedež nadškofa Malines‑Bruselj. V 70. in 80. letih 20. stoletja je ta funkcija pripadala kardinalu Léonu‑Jozefu Suenensu, ki je spodbujal in organiziral nastanek pomembnih cerkvenih dokumentov – teoloških besedil, povezanih z razvojem in razumevanjem Katoliške karizmatične prenove.

Preizkušeno in uravnoteženo predstavljajo razumevanje karizmatičnega toka milosti.

Malines (Belgija) je bila pomembna cerkvena upravna in duhovna točka v času po Drugem vatikanskem koncilu. Kardinal Suenens je bil nadškof Malines‑Bruselja in je imel tam sedež, kjer je vabil teologe in voditelje, da skupaj pripravljajo smernice in teološke dokumente o tem gibanju.

Ti dokumenti so uradne refleksije, smernice in teološki okvir, ki jih je pripravil kardinal Léon-Joseph Suenens, eden ključnih podpornikov Karizmatične prenove v Katoliški cerkvi skupaj z drugimi teologi in predstavniki Prenove. Papež Pavel VI. je kardinalu Suenensu dodelil nalogo, da kot njegov delegat in svetovalec spremlja in podpira karizmatično gibanje, da se ne bi oddaljili od katoliškega nauka in postali ločeno gibanje. V zgodovinskih in cerkvenih virih pogosto navajajo, da je Suenens deloval kot “varuh” ali “zgodnji zaščitnik” Katoliške karizmatične prenove znotraj Cerkve, z neposredno podporo in potrdilom papeža Pavla VI. Imel je uradno nalogo, da je Prenovo predstavljal papežu in ostali rimski kuriji.

V svoji apostolski spodbudi Evangelii Nuntiandi, ki je izšla leta 1975 ob 10. obletnici zaključka Drugega vatikanskega koncila, je Pavel VI. manjše karizmatične skupine opisal kot “upanje za univerzalno Cerkev.” Mnogi škofi so karizmatično prenovo videli kot uresničitev sanj Janeza Pavla II. o “novi evangelizaciji” in želje Benedikta XVI., da bi vsi krščeni katoliki prevzeli “odgovornost za svojo udeležbo” v Jezusovem poslanstvu v življenju Cerkve in sveta.

Kot predhodnica Malinskih dokumentov je prepoznana knjiga "A New Pentecost?" kardinala Léona‑Josepha Suenensa. Knjiga je teološka refleksija o Katoliški karizmatični prenovi in poudarja vlogo Svetega Duha pri prenovi cerkvenega življenja. Zagovarja prepoznavanje in negovanje karizmatičnih darov ter njihovo vključevanje v vsakdanjo cerkveno prakso. Knjiga je pomemben vir zgodnje teološke misli o karizmatičnem gibanju.

Malinski dokumenti so danes še vedno temeljna referenca za teološko razumevanje Karizmatične prenove, za vlogo Svetega Duha v Cerkvi, za sodelovanje med prenovo in cerkveno oblastjo, za oblikovanje smernic za skupnosti in službe. Nanje se v svojih nagovorih CHARIS-u sklicuje tudi njegova svetost papež Frančišek.

Dokumenti so nastali v več delih.

“V imenu Gospoda se vam zahvaljujem, ker ste Karizmatično prenovo prinesli v srce Cerkve.”

papež Pavel VI. kardinalu Suenensu, 1975, Binkoštni ponedeljek

MALINSKI DOKUMENT 1

Teološke in pastoralne smernice Katoliške karizmatične prenove

1974 – Poglobljena preučitev cerkvenega konteksta prenove in njenih teoloških temeljev. Obravnavana so področja posebnega teološkega pomena, zlasti uporaba izraza »krst v Svetem Duhu«. Visoko so ocenjene tudi pastoralne usmeritve o karizmah ter ekumenskih razsežnostih prenove.

MALINSKI DOKUMENT 2

Ekumenizem in Karizmatična prenova

1978 – Dokument želi pokazati, kakšen specifičen prispevek lahko karizmatična prenova da ekumenskemu gibanju, ki si prizadeva za ponovno združitev razdeljenih kristjanov. Preučuje in podaja pogoje za pristen ekumenizem in pristno karizmatično prenovo ter povezave med njima. Podaja konkretne pastoralne smernice in odpira obzorja, ko omenja duhovni ekumenizem.

MALINSKI DOKUMENTI 3

Karizmatična prenova in družbeno delovanje: Dialog kard. Suenens in škof Dom Helder Camara

1979 – Oba kristjanom na dopolnjujoč način pokažeta, da se molitvena evangelizacija, družbeno in politično delovanje lahko in mora vključiti v življenje kristjana, ki ga vodi Sveti Duh. Vidita napetosti med »duhovnim« človekom in »aktivnim« človekom. Ena od njunih skrbi je, kako se izogniti temu, da bi se karizmatična prenova odtujila od »resničnega« sveta.

Verjamem v presenečenja Svetega Duha.

kardinal Léon-Joseph Suenens

MALINSKI DOKUMENTI 4

Prenova in moči teme

1982 – Kardinal Ratzinger, takratni prefekt Kongregacije za vero, je napisal predgovor. Tema dokumenta je bila zelo občutljiva. Kardinal se je zavedal, da so v praksi eksorcizma na nekaterih mestih znotraj Prenove ekscesi. Dejal je, da ga je napisal s solzami, saj je vedel, da nekateri ugovarjajo, da govori o mitih, ki ne obstajajo, po drugi strani pa, da so drugi, ki so v velikem obsegu izvajali molitve za osvoboditev hudiča, rekli, da mu primanjkuje pastoralnih izkušenj.

MALINSKI DOKUMENTI 5

Narava in milost, vitalna enotnost

1985 – V odziv na nekatere pedagoške ekscese je preučil, da v resničnem svetu obstaja hipertrofija posamezne osebe in da je vloga milosti minimalizirana. Nekatere psihološke metode preveč vztrajajo pri avtoanalizi in spodbujajo narcisizem. Pri vzgoji kristjana ne smemo prezreti dejstva, da je človek, bogat z naravnimi darovi, tudi krhek in ranjen. Sodobni človek ne sme nikoli pozabiti, da je milost bistveni del njegovega ozdravljenja in rasti.

hipertrofija: pretirano povečanje česa

MALINSKI DOKUMENTI 6

Počivanje v Duhu

1986 – Počivanje v duhu je bil v tistem obdobju zelo kontroverzen in je razdelil duhove v Prenovi. Kardinal je stopil v stik z ICCRO, ki je kasneje postala ICCRS, da bi zbral odzive po vsem svetu. Prejel je veliko odgovorov, ki so bili v vse smeri. Preučil je pojav in njegov sklep v tistem trenutku je bil zelo omejujoč. To kaže, da je kardinal vedno pozorno spremljal dogajanje v Karizmatični prenovi in da je resno jemal mandat, ki ga je prejel od papeža Pavla VI., da bo varuh, da Katoliška karizmatična prenova vedno ostane v srcu Cerkve.