Katoliška karizmatična prenova: "tok milosti" za vso Cerkev.

Začenjam s prepričanjem, ki ga delimo vsi in ki ga pogosto ponavlja papež Frančišek, da je Katoliška karizmatična prenova (KKP) »tok milosti za vso Cerkev«. Če je KKP tok milosti za vso Cerkev, imamo dolžnost do sebe in do Cerkve, da razložimo, iz česa je sestavljen ta tok milosti in zakaj je namenjen in potreben za vso Cerkev. Razložiti moramo torej, kdo smo in kaj ponujamo – ali bolje, kaj Bog ponuja – Cerkvi po tem toku milosti.

Do sedaj nismo bili – in tudi ne bi mogli biti – sposobni jasno povedati, kaj je Karizmatična prenova. Pravzaprav je treba izkusiti način življenja, preden ga lahko definiramo. To se je v preteklosti vedno dogajalo, kadar so se pojavile nove oblike krščanskega življenja. Prav nesrečno je, ko se gibanja in verski redovi začnejo s številnimi pravili in podrobno ustavo, ki so bili vnaprej določeni kot protokol, ki mu je treba slediti. Življenje si s svojim razvijanjem pridobi značilnosti in si ustvari svoja pravila. To je kot reka, ki si med svojim tokom izdolbe svojo strugo.

Moramo priznati, da smo Cerkvi do sedaj dajali različne in včasih protislovne predstave in podobe Karizmatične prenove. Le na kratko se moramo pozanimati pri ljudeh, ki živijo zunaj nje, da se bomo zavedali trenutne zmede glede identitete Karizmatične prenove.

Za nekatere ljudi je to gibanje »navdušencev«, nič drugačno od »navdušenih in razsvetljenih« gibanj v preteklosti; ljudi, ki z dvignjenimi rokami vzklikajo Aleluja, ki molijo ali pojejo v nerazumljivem jeziku: gre torej za čustven in pozunanjen pojav. To lahko rečem s popolnim poznavanjem teh dejstev, saj sem bil kar nekaj časa med tistimi, ki so tako razmišljali. Za nekatere je gibanje enačeno z ljudmi, ki uresničujejo zdravilne molitve ali eksorcizme; za druge pa je to protestantska in binkoštna »infiltracija« v katoliško Cerkev. V najboljšem primeru je Karizmatična prenova razumljena kot gibanje, na katerega člane se je mogoče zanesti, da bodo v župniji veliko naredili, vendar se je z njimi najbolje ne preveč zapletati. Kot je nekdo nekoč rekel, ljudje imajo radi sadove Prenove, ne pa drevesa samega.

Po petdesetih letih obstoja in izkušenj ter ob slovesnem ustoličenju nove organizacije služenja, ki je CHARIS, je morda prišel trenutek, da poskusimo to gibanje na novo interpretirati in ga definirati, četudi nobena definicija ne more biti dokončna, saj njegova pot še zdaleč ni končana.

Verjamem, da je bistvo tega toka milosti prav previdnostno zajeto v njegovem imenu »Karizmatična prenova«, če le razumemo pravi pomen obeh besed. Predlagam, da prvi del svojega govora posvetim samostalniku »prenova«, drugi del pa pridevniku »karizmatičen«.

Da bi razumeli odnos med samostalnikom »prenova« in pridevnikom »karizmatičen« ter kaj vsak od njiju predstavlja, je treba podati nekaj uvodnih opomb.

V Svetem pismu jasno vidimo dva načina delovanja Božjega Duha. Prvi način se imenuje karizmatičen. Do tega pride, ko Božji Duh pride na nekatere ljudi v določenih okoliščinah in jim podeli darove in sposobnost, ki presegajo človeške zmožnosti, da opravijo nalogo, ki jo Bog od njih pričakuje [1]. Značilnost tega načina delovanja Božjega Duha je, da je dan osebi, vendar ne zaradi te osebe – da bi bila bolj všeč Bogu – temveč za dobro skupnosti, za služenje. Nekateri ljudje, ki so prejeli te darove v Stari zavezi, so na koncu živeli življenje, ki je bilo vse prej kot skladno z Božjo voljo.

Šele kasneje, v bistvu po izgnanstvu, Sveto pismo začne govoriti o drugačnem načinu delovanja Božjega Duha. To je načinu, ki bo kasneje imenovan kot posvečujoče delovanje Duha (glej 2 Tes 2,13). Duh je prvič opredeljen kot »svet« v Psalmu 51: »…svojega svetega Duha ne vzemi od mene« (v. 13). Najbolj jasen dokaz za to pa je prerokba v Ezekielu 36,26-27:

Novost tega načina delovanja Duha je v tem, da pride na ljudi in tam ostane, jih od znotraj preoblikuje, jim daje novo srce in novo sposobnost spoštovanja postave. Kasneje bo teologija prvi način delovanja Duha imenovala »gratia gratis data«, zastonjski dar; drugega pa »gratia gratum faciens«, milost, ki človeka naredi všečnega Bogu.

Ko se premikamo od Stare k Novi zavezi, ta dvojna vrsta delovanja Duha postaja še jasnejša. Prebrati moramo le 12. poglavje Prvega pisma Korinčanom, ki govori o vseh vrstah karizem, nato pa preiti na naslednje, 13. poglavje, ki govori o edinstvenem daru, enakem in potrebnem za vse, ki je ljubezen. Ta ljubezen je »Božja ljubezen... izlita v naša srca po Svetem Duhu« (Rim 5,5), ljubezen, kot jo je opredelil sv. Tomaž Akvinski, »s katero nas Bog ljubi in nas dela sposobne ljubiti njega in brate.« [2]

Pavel vidi odnos med posvečujočim delovanjem Duha in njegovim karizmatičnim delovanjem kot podobnega odnosu med bivanjem in delovanjem ali kot podobnega odnosu med enotnostjo in raznolikostjo v Cerkvi. Posvečujoče delovanje se nanaša na bivanje kristjana, karizme pa na delovanje, ker so namenjene služenju (glej 1 Kor 12,7; 1 Pt 4,10). Prva vzpostavlja enotnost Cerkve, druga pa raznolikost njenih služb. O tej točki lahko preberemo Pismo Efežanom 4,4-13. Tam apostol najprej pojasni, kaj predstavlja bivanje kristjana in enotnost vseh vernikov: eno telo, en Duh, en Gospod, ena vera; nadaljuje: »Vsakomur izmed nas pa je bila dana milost po meri Kristusovega daru« (v. 7): apostoli, evangelisti, učitelji itd.

Apostol se ne ustavi pri poudarjanju dveh načinov delovanja Duha, temveč potrdi absolutno prednost posvečujočega delovanja pred karizmatičnim delovanjem. Delovanje je odvisno od bivanja (agere sequitur esse), ne obratno. Pavel pregleda večino karizem – govorjenje v jezikih, dar prerokovanja, razumevanje vseh skrivnosti, razdeljevanje vsega revnim – in zaključi, da je karizma brez ljubezni ničvredna za tistega, ki jo izvaja, četudi koristi ljudem, ki jo prejemajo.

Res je, da karizma ni dana zaradi ali z vidika človekove svetosti. Res pa je tudi, da karizma ne ostane zdrava in se lahko dejansko pokvari in na koncu povzroči škodo, če ni utemeljena v osebni svetosti. Spomnimo se, da Katoliška karizmatična prenova daje prednost posvečujočemu delovanju Duha pred njegovim karizmatičnim delovanjem, kar je specifičen prispevek, ki ga lahko prinese evangeličanskemu in binkoštnemu gibanju, ki imata med svojimi koreninami tako imenovano »Gibanje svetosti«.

Vse, kar sem povedal o prenovitvenem in ​​posvečujočem delovanju Duha, je zajeto v samostalniku »prenova«. Zakaj ravno ta beseda? Ideja novosti gre skupaj z razodetjem posvečujočega delovanja Duha od začetka do konca. Ezekiel je prej govoril o »novem duhu«. Janez govori o »rojstvu iz vode in Duha« (Jn 3,5). Predvsem pa je sveti Pavel tisti, ki v tej »novosti« vidi tisto, kar označuje celotno »novo zavezo« (2 Kor 3,6). Vernika definira kot »novega človeka« (Ef 2,15; 4,24) in krst kot »kopel prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu« (Tit 3,5).

Stvar, ki jo je treba takoj pojasniti je, da je to novo življenje prav življenje, ki ga je prinesel Kristus. On je tisti, ki nam je s svojim vstajenjem od mrtvih dal možnost, da bi po zaslugi našega krsta lahko »stopili na pot novosti življenja« (glej Rim 6,4). Torej je to dar, preden je lahko dolžnost, »nekaj, kar je bilo storjeno«, preden je lahko »nekaj, kar je treba storiti«. Na tej točki potrebujemo kopernikansko revolucijo v skupni miselnosti verujočih katoličanov (ne revolucijo v uradni doktrini Cerkve!). To je eden najpomembnejših prispevkov, ki jih lahko Karizmatična prenova da – in jih je deloma že dala – življenju Cerkve. Stoletja je bil tolikšen poudarek na morali, na dolžnosti, na tem, kaj storiti, da bi dosegli večno življenje, da je ta poudarek preobrnil odnos in postavil dolžnost pred dar, milost pa naredil za posledico namesto za vzrok naših dobrih del.

Karizmatična prenova, konkretno krst v Duhu, je v meni povzročila to kopernikansko revolucijo, o kateri sem govoril. Zaradi tega sem globoko prepričan, da lahko to revolucijo prinese v celotno Cerkev. In od te revolucije je odvisna možnost ponovne evangelizacije postkrščanskega sveta. Vera cveti v kontekstu kerygma-e, ne v kontekstu didaché, torej ne v kontekstu teologije, apologetike in morale. Te stvari so potrebne za »formacijo« vere in vero pripeljejo do popolnosti ljubezni, ne morejo pa vere ustvariti.

Krščanstvo se za razliko od vseh drugih religij, ne začne s pripovedovanjem, kaj naj ljudje storijo, da bi se rešili; ampak se začne s pripovedovanjem o tem, kaj je Bog storil v Kristusu, da bi jih rešil. Je religija milosti.

Ni nevarnosti, da bi kdo na ta način padel v »kvietizem« in pozabil na dolžnost pridobivanja kreposti. Sveto pismo in izkušnje na tej točki ne puščajo nobenega izhoda: najzanesljivejši znak prisotnosti Kristusovega Duha niso karizme, temveč »sad Duha«. Karizmatična prenova se mora namesto tega paziti druge nevarnost. To je tiste, katero je sveti Pavel očital Galačanom: »Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z mesom?« (Gal 3,3) – vrnitev k staremu legalizmu in moralizmu, ki bi bilo popolno nasprotje tega, na kar se nanaša »prenova«. Seveda obstaja tudi nasprotna nevarnost, da bi postala »svoboda pretveza za življenje po mesu« (Gal 5,13), vendar je to lažje prepoznavno.

Čas je, da postanemo bolj konkretni in pogledamo, kaj je sestavni del novega življenje v Duhu, kako se to kaže navzven in kaj je torej pristna »prenova«. Zanašamo se na sv. Pavla, natančneje na njegovo Pismo Rimljanom, saj tam Pavel skoraj sistematično predstavi njegove sestavne elemente.

Novo življenje je predvsem življenje, živeto »po postavi Duha«.

Ne moremo razumeti, kaj pomeni besedna zveza »postava Duha«, če ne začnemo z dogodkom binkošti. V Stari zavezi sta obstajali dve osnovni razlagi za praznik binkošti. Na začetku je bil praznik binkošti praznik žetve, praznik tednov (glej 4 Mz 28,26 in nasl.), ko so ljudje Bogu darovali svoje prvine (glej 2 Mz 23,16; 5 Mz 16,9 in naprej). Kasneje pa je, zagotovo že v Jezusovem času, bil praznik obogaten z novim pomenom. Praznik je namreč spominjal na dajanje postave na gori Sinaj in na zavezo, ki jo je Bog sklenil s svojim ljudstvom – praznik torej, ki je spominjal na dogodke, opisane v Drugi Mojzesovi knjigi 19-20. Besedilo iz trenutne hebrejske liturgije za binkošti (Šavuot) pravi: »Ta dan praznika tednov je čas dajanja naše Tore.«

Zdi se, da je sveti Luka namerno opisal spust Svetega Duha z znamenji, ki so bila značilna za teofanijo na Sinaju. Pravzaprav uporablja podobe, ki spominjajo na potres in ogenj. Liturgija Cerkve potrjuje to razlago, saj v berila na binkoštno vigilijo vključuje Drugo Mojzesovo knjigo, poglavje 19.

Kaj nam ta vzporedni pristop pove o naših binkoštih? Z drugimi besedami, kaj pomeni, da se je Sveti Duh spustil na Cerkev prav na dan, ko se Izrael spominja dajanja postave in zaveze? To vprašanje je postavil že sveti Avguštin in dal naslednji odgovor. Petdeset dni po žrtvovanju jagnjeta v Egiptu je Božji prst na gori Sinaj na kamnite plošče zapisal Božje zakone. Tukaj pa, petdeset dni po žrtvovanju Kristusa, pravega Božjega Jagnjeta, je spet Božji prst, Sveti Duh, napisal svoj zakon. Toda tokrat ne na kamniti plošči, temveč na plošče iz mesa človeških src [3].

Ta razlaga sama po sebi temelji na Pavlovi trditvi, ki opredeljuje skupnost nove zaveze kot »Kristusovo pismo, za katero skrbimo mi in ki ni napisano s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table mesenih src.« (2 Kor 3,3). Prerokbe Jeremija in Ezekiela o novi zavezi so nenadoma razjasnjene. »To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori Gospod: Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal.« (Jer 31,33). Ni več na kamnitih ploščah, ampak na srcih; ni več zunanji zakon, ampak notranji zakon.

Kako ta nova postava, ki je Duh, deluje konkretno in v kakšnem smislu jo lahko imenujemo »postava«? Deluje po ljubezni! Nova postava je tisto, kar Jezus imenuje »nova zapoved« (Jn 13,34). Duh je novo postavo zapisal v naša srca in vanje vlil ljubezen: »Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Ta ljubezen, kot nam je pojasnil sveti Tomaž, je ljubezen, s katero nas Bog ljubi in nas hkrati naredi sposobne, da v zameno ljubimo njega in da ljubimo bližnjega. To je nova sposobnost ljubiti.

Obstajata dva načina, kako je mogoče človeka spodbuditi, da določeno stvar naredi ali ne naredi: s prisilo ali s privlačnostjo. Zunanja postava človeka spodbudi na prvi način, s prisilo in z grožnjo kazni. Ljubezen ga spodbudi na drugi način, s privlačnostjo. Ljudi dejansko privlači to, kar ljubijo, ne da bi bili podvrženi kakršni koli zunanji prisili. Krščansko življenje se živi po privlačnosti, ne po prisili; iz ljubezni, ne iz strahu.

Drugič, novo življenje v Duhu je življenje Božjih sinov in hčera. Apostol nadaljuje:

To je osrednja misel v Jezusovem sporočilu in vsej Novi zavezi. Zahvaljujoč krstu, ki nas je vcepil v Kristusa, smo postali otroci v Sinu. Kaj novega lahko torej prinese Karizmatična prenova? Nekaj ​​zelo pomembnega. To je odkritje in eksistencialno zavedanje Božjega očetovstva, ob spoznanju katerega se je že marsikdo razjokal v trenutku krsta v Duhu. Pravno gledano smo po krstu njegovi otroci, a izkustveno postanemo njegovi otroci zaradi delovanja Svetega Duha, ki se nenehno poraja v našem življenju.

Rodi se sinovski čut. Iz gospodarja Bog postane oče. To je trenutek, ko človek prvič iz vsega srca vzklikne: »Aba, moj Oče!« To je ena najpogostejših posledic krsta v Duhu. Spominjam se starejše gospe iz Milana, ki je ob prejemu krsta v Duhu vsem v svoji skupini govorila: »Počutim se kot dojenček, počutim se kot dojenček! Odkrila sem, da je Bog moj oči!« Izkusiti Božje očetovstvo pomeni izkusiti njegovo neskončno ljubezen in usmiljenje.

Nazadnje je novo življenje prav življenje pod Kristusovim gospostvom. V pismu Rimljanom apostol piše:

In kmalu zatem v istem pismu spet pravi:

To posebno zavedanje Jezusa je delo Svetega Duha: »Nihče ne more reči 'Jezus je Gospod', razen v Svetem Duhu!« (1 Kor 12,3). Najbolj očitno darilo, ki sem ga prejel ob svojem krstu v Duhu, je bilo odkritje Kristusovega gospostva. Do takrat sem bil učenec kristologije; poučeval sem tečaje in pisal knjige o starodavnih kristoloških doktrinah. Duh me je spreobrnil od kristologije h Kristusu. Kako čustveno je bilo zame, ko sem julija 1977 na stadionu v Kansas Cityju slišal 40.000 vernikov iz različnih denominacij peti: »On je Gospod, on je Gospod. Vstal je od mrtvih in on je Gospod. Vsako koleno se bo pripognilo in vsak jezik bo priznal, da je Jezus Kristus Gospod.« Zame, ki sem bil še vedno zunanji opazovalec Karizmatične prenove, je imela ta pesem kozmični odmev, saj je aktivirala to, kar je v nebesih, na zemlji in pod zemljo. Zakaj ne bi ponovili te izkušnje ob tej priložnosti in skupaj s pesmijo razglašali Kristusovo gospostvo? Naj tisti, ki pesem poznajo, zapojejo v angleščini...

Kaj je tako posebnega v razglašanju Jezusa kot Gospoda, da je zaradi tega tako posebno in odločilno? To je, da z razglašanjem tega posameznik ne le izpoveduje vero, ampak naredi tudi osebno odločitev. Kdor to razglaša, se odloča o smislu svojega življenja. To je, kot bi rekel: »Ti si moj Gospod; podrejam se ti in te svobodno priznavam kot svojega odrešenika, svojo glavo, svojega gospodarja in tistega, ki ima nad mano popolno pravico. Z veseljem ti predajam vajeti svojega življenja.«

To sijajno ponovno odkritje Jezusa kot Gospoda je morda najčudovitejša milost v našem času, ki jo je Bog podelil svoji Cerkvi skozi Prenovo. Na začetku je bilo razglašanje Jezusa za Gospoda (Kyrios) za evangelizacijo to, kar je lemež za plug. Rezilo torej, ki najprej razdrobi zemljo in omogoči plugu, da naredi brazdo v tleh. Žal, se je ta beseda spremenila, ko smo prešli iz judovske v helenistično sfero. V judovskem svetu je bil naziv Adonai, Gospod, sam po sebi dovolj, da je razglasil Jezusovo božanskost. In prav s tem nazivom Peter na binkoštni dan oznanja Jezusa Kristusa svetu: »Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija.« (Apd 2,36).

Ko pa je šlo za oznanjevanje poganom, ta naziv ni bil več ustrezen. Začenši z rimskim cesarjem, so se mnogi imenovali »Gospod«. Apostol to otožno ugotavlja: »Čeprav je veliko bogov in veliko gospodov, je za nas vendar en Gospod, Jezus Kristus« (prim. 1 Kor 8,5-6). Že v tretjem stoletju naziv »Gospod« ni bil več razumljen v svojem kerigmatičnem pomenu: veljal je za korekten naziv, ki ga je uporabljal vsak, ki je bil še na stopnji »služabnika« in strahu. Ta naziv je bil nižji od naziva Mojster/Učitelj, ki je bil primeren za uporabo s strani »učenca« in prijatelja [4]. Ljudje so, seveda, še naprej govorili o Jezusu kot o »Gospodu«, vendar je postal ta naziv tak kot kateri koli drug in še pogosteje je bil eden od delov polnega Kristusovega imena: »Naš Gospod Jezus Kristus«. Toda eno je reči »Naš Gospod Jezus Kristus« in nekaj popolnoma drugega »Jezus Kristus je naš Gospod!« (s klicajem).

Kaj je v vsem tem kvalitativni preskok, v katerega nas prisili Sveti Duh glede našega razumevanja Kristusa? Ta preskok je v tem, da so razglašanje Jezusa za Gospoda vrata, ki vodijo do spoznanja vstalega in živega Kristusa! Ne Kristusove osebnosti, ampak Kristusa kot osebe. On ni več le skupek tez in dogem (s svojimi ustreznimi herezami), ni več le predmet čaščenja in spomina, ampak živa resničnost v Duhu. Razlika med tem živim Jezusom in Jezusom iz knjig ali iz znanstvenih razprav o njem je prav razlika med resničnim nebom in nebom, ki je narisan na papirju. Če želimo, da nova evangelizacija ne ostane le pobožna želja, moramo spet postaviti lemež pred plug, pomen besede kerygma pred pomen besede parenesis.

Skupna izkušnja Kristusovega gospostva je tudi tisto, kar najbolj spodbuja enotnost med kristjani, tako kot vidimo, da se dogaja med nami tukaj. Ena od glavnih prednostnih nalog CHARIS-a je, kar je v skladu z navodili svetega očeta, prav spodbujanje te enotnosti med vsemi verniki v Kristusa z vsemi možnimi sredstvi in v vzajemnem spoštovanju identitete vsakega posameznika.

Verjamem, da je na tej točki jasno, zakaj pravimo, da je Karizmatična prenova tok milosti za vso Cerkev. Vse, kar nam je Božja beseda razodela o novem življenju v Kristusu – o življenju, ki ga živimo po postavi Duha, o življenju kot Božji sinovi in ​​hčere, o življenju pod Kristusovim gospostvom – ni nič drugega kot bistvo krščanskega življenja in svetosti. To je naše krstno življenje, ki je uresničeno v polnosti. To pomeni ne le premišljeno in verjeto, ampak živeto in pokazano. Pri tem ne gre zgolj za peščico privilegiranih duš, temveč za vse sveto Božje ljudstvo. Za milijone vernikov različnih krščanskih Cerkva je bil krst v Duhu kot vrata do takšnega sijaja krščanskega življenja.

Eden od izrekov, ki so blizu papežu Frančišku, je, da so »resničnosti večje od idej« [5]. To torej pomeni, da je živeti krščansko življenje večje od razmišljanja o njem.

Sveti Janez XXIII. si je Drugi vatikanski koncil zamislil kot »nove binkošti« za Cerkev. Gospod je na to papeževo molitev odgovoril onkraj vseh pričakovanj. Kaj pa pomenijo »nove binkošti«? Ne morejo vsebovati le novega razcveta karizem, pastoralnih služb ter znamenj in čudežev kot svežega vetra na obrazu Cerkve. Te stvari so le odsev in znamenje nečesa globljega. Nove binkošti, da bi bile resnično takšne, se morajo zgoditi v isti globini, kot nam jo je razkril apostol: prenoviti morajo srce Neveste, ne le njene obleke.

Da bi bila Karizmatična prenova tok milosti, kakršnega smo opisali, se mora tudi sama prenoviti. Ustanovitev CHARIS-a je namenjena temu, da prispeva k tej prenovitvi. Origen je v tretjem stoletju zapisal: »Ne smete si predstavljati, da zadostuje obnova življenja, ki je bila narejena enkrat. Prav nasprotno,... ta novost... se mora prenoviti«: »Ipsa novita innovanda est.« [6] Temu se ne smemo čuditi. To se dogaja v vsakem Božjem projektu od trenutka, ko je dan v roke ljudem.

Takoj potem, ko sem se pridružil Prenovi, sem nekega dne v molitvi obtičal z določenimi mislimi. Zdelo se mi je, da čutim nekaj novega, kar Gospod počne v Cerkvi. Vzel sem list papirja in pisalo ter zapisal nekaj misli, ki so celo mene presenetile, saj niso bile plod mojega premišljevanja. Te misli so v moji knjigi The Sober Intoxication of the Spirit Part Two (Trezna opitost Duha, drugi del), vendar naj jih ponovno delim z vami, ker se mi zdi, da je to točka, s katere moramo znova začeti.

Zdaj pa preidemo na drugi del mojega predavanja, ki bo veliko krajši, o tem, kaj pridevnik »karizmatičen« doda k imenu »Prenova«. Najprej in predvsem je pomembno povedati, da mora »karizmatičen« ostati pridevnik in nikoli ne sme postati samostalnik. Z drugimi besedami, absolutno se moramo izogibati uporabi izraza »karizmatiki« za opis ljudi, ki so doživeli Prenovo. Če že kaj, bi morali uporabljati besedno zvezo »prenovljeni kristjani«, ne »karizmatiki«. Uporaba tega izraza upravičeno razvnema nezadovoljstvo, ker ustvarja diskriminacijo med člani Kristusovega telesa, kot da so nekateri ljudje obdarjeni s karizmami, drugi pa ne.

Tukaj ne želim podati poučevanja o karizmah, za katere je toliko priložnosti, da se o njih pogovarjamo. Moj namen je pokazati, kako je Prenova, vkolikor je tudi karizmatična, tok milosti, ki je namenjen celotni Cerkvi. Da bi ponazoril to trditev, moramo na hitro pregledati zgodovino karizem v Cerkvi.

Kaj se je v resnici zgodilo s karizmami po njihovem burnem pojavu na začetku Cerkve? Karizme niso izginile toliko iz življenja Cerkve, kot so izginile iz njene teologije. Če sledimo zgodovini Cerkve in upoštevamo različne sezname karizem v Novi zavezi, moramo zaključiti, da – morda z izjemo »govorjenja v jezikih« in »razlaganja jezikov« – nobena od karizem ni bila nikoli popolnoma izgubljena.

Zgodovina Cerkve je polna karizmatičnih evangelizatorjev, darov modrosti in vednosti (spomnimo se le cerkvenih učiteljev), čudežnih ozdravitev, ljudi, obdarjenih z darom preroštva ali razločevanja duhov; da niti ne omenjamo darov, kot so videnja, zamaknjenja, ekstaze in razsvetljenja, ki so prav tako navedena med karizmami.

Kaj je torej novega, zaradi česar lahko govorimo o ponovnem prebujanju karizem v našem času? Česa prej ni bilo? Karizme so se iz svoje prave vloge služenja skupnemu dobremu in »organizaciji Cerkve« postopoma omejile na zasebno in osebno sfero. Niso imele več vloge pri ustanavljanju Cerkve.

V življenju zgodnje krščanske skupnosti se karizme niso izvajale zasebno; skupaj z apostolsko avtoriteto so začrtale značilnosti skupnosti. Apostoli in preroki sta bili dve sili, ki sta skupaj vodili skupnost. Zelo kmalu se je ravnovesje med obema vidikoma – med vidikom funkcije in vidikom karizme – porušilo v korist funkcije. Odločilni element je bil vzpon lažnih naukov, zlasti gnostikov. To dejstvo je vse bolj nagibalo tehtnico k nosilcem funkcije, pastirjem. Drugo dejstvo je bila kriza preroškega gibanja, ki ga je v drugem stoletju širil Montanus v Mali Aziji, kar je še dodatno diskreditiralo določeno vrsto kolektivnega karizmatičnega navdušenja.

Vse negativne posledice za karizme izhajajo iz teh zgodovinskih okoliščin. Karizme so bile potisnjene na obrobje življenja Cerkve. Nekaj ​​časa so še vedno poročali o nekaterih karizmah, ki so se tu in tam ohranile. Sv. Irenej, na primer, pravi, da je bilo v njegovem času »v Cerkvi veliko bratov, ki imajo preroške darove, ki govorijo vse vrste jezikov, ki razkrivajo skrivnosti ljudi v njihovo korist in razlagajo Božje skrivnosti« [8]. Vendar je bil to pojav, ki je upadal. Izginile so zlasti karizme, ki so se izvajale med bogoslužjem in znotraj življenja skupnosti: navdihnjen govor in glosolalija, tako imenovane binkoštne karizme. Preroštvo se je zreduciralo na karizmo cerkvenega učiteljstva, da pristno in nezmotljivo razlaga razodetje. (To je bila definicija preroštva v eklezioloških razpravah, ki so jih preučevali v mojem času.)

To stanje so poskušali upravičiti tudi teološko. Po eni od teorij sv. Janeza Zlatoustega, ki so jo pogosto ponavljali vse do predvečera Drugega vatikanskega koncila, so bile nekatere karizme rezervirane za Cerkev v njenem »nastajajočem stanju«, a so se kasneje »izginile«, ker niso bile več potrebne za splošno cerkveno organizacijo [9].

Druga neizogibna posledica je bila klerikalizacija karizem. Ker so bile povezane z osebno svetostjo, so se na koncu skoraj vedno asociirale z običajnimi predstavniki te svetosti: pastirji, menihi in redovniki. Karizme so prešle iz sfere ekleziologije v hagiografijo, torej v proučevanje življenja svetnikov. Mesto, ki je pripadalo karizmam, so prevzeli »sedmeri darovi Duha« (Iz 11), ki so na začetku in vse do sholastike veljali za posebno kategorijo karizem, obljubljenih mesijanskemu kralju in kasneje tistim, ki so imeli nalogo pastoralnega vodenja.

To je bilo stanje, ki ga je Drugi vatikanski koncil želel popraviti. V enem najpomembnejših dokumentov Koncila beremo to znano besedilo:

To besedilo ni obrobna opomba v ekleziologiji Drugega vatikanskega koncila, temveč njegov največji dosežek. Je najjasnejši in najbolj ekspliciten način potrditve, da ima Cerkev poleg hierarhične in institucionalne dimenzije tudi pnevmatsko dimenzijo, hierarhična dimenzija pa je v funkciji in v službi pnevmatske dimenzije. Ni Duh tisti, ki služi instituciji, temveč je institucija tista, ki služi Duhu. Ni res, kot je polemično zapisal veliki ekleziolog devetnajstega stoletja Johannes Adam Mohler, da je »Bog ustvaril hierarhijo in s tem zagotovil več kot dovolj za potrebe Cerkve do konca sveta« [11]. Jezus je svojo Cerkev zaupal Petru in drugim apostolom, a še prej jo je zaupal Svetemu Duhu: »Učil vas bo, vodil vas bo v vso resnico, od mojega bo vzel in vam oznanil...« (glej Jn 16,4-15).

Na tej točki, ko je bil Koncil sklenjen, in so bili njegovi odloki zbrani v knjigi, se je nevarnost marginalizacije karizem ponovno pojavila v drugačni obliki, ki ni bila nič manj nevarna: to je bila nevarnost, da bi besedilo ostalo lep dokument, ki se ga učenjaki ne bi nikoli utrudili proučevati in bi se ga pridigarji nikoli ne utrudili citirati. Gospod sam je to tveganje premagal tako, da je določen človek videl te karizme na lastne oči – človek, ki si je močno želel tega besedila o karizmah, da bi jih lahko obnovili ne le v teologiji, ampak tudi v življenju Božjega ljudstva. Ko je kardinal Suenens leta 1973 prvič slišal o Katoliški karizmatični prenovi, ki se je pojavljala v Združenih državah Amerike, je pisal knjigo z naslovom The Holy Spirit: The Source of All Our Hopes (Sveti Duh: vir vsega našega upanja).

V svojih spominih poroča naslednje:

In to je zapisal, potem ko je na lastne oči videl, kaj se dogaja v Cerkvi:

Zdaj je, verjamem, jasno, zakaj pravim, da je Prenova, tudi kot karizmatična resničnost tok milosti, namenjen in potreben celotni Cerkvi. Cerkev sama je tista, ki je to določila na Koncilu. Edino, kar preostane, je preiti od te odločnosti k uresničitvi, od dokumentov k življenju. In to je služenje, ki ga je CHARIS, v popolni kontinuiteti s Karizmatično prenovo v preteklosti, poklican opravljati v Cerkvi.

To ni le vprašanje zvestobe Koncilu, temveč tudi zvestobe samemu poslanstvu Cerkve. Karizme, o katerih beremo v koncilskem besedilu, so »popolnoma primerne in koristne za potrebe Cerkve«. (Morda bi bilo natančneje reči »potrebne« namesto »koristne«.) Vera se danes, tako kot v času Pavla in apostolov, prenaša »ne v prepričljivih besedah ​​modrosti, ampak v izkazovanju Duha in moči« (prim. 1 Kor 2,4; glej 1 Tes 1,5). Če bi nekoč v svetu, ki je postal »krščanski« – vsaj uradno – lahko mislili, da ni več potrebe po karizmah, znamenjih in čudežih, ki so obstajali na začetku Cerkve, danes temu ni tako. Zdaj smo spet bližje času apostolov kot času svetega Janeza Zlatoustega. Oni so morali oznanjati evangelij predkrščanskemu svetu; mi, vsaj na Zahodu, ga moramo oznanjati pokrščanskemu svetu.

Do sedaj sem že govoril, da je Karizmatična prenova tok milosti, ki je potreben za celotno katoliško Cerkev. Dodati moram, da to še posebej velja za nekatere nacionalne cerkve, ki že nekaj časa doživljajo boleč pretok vernikov k drugim karizmatičnim entitetam. Dobro je znano, da je eden najpogostejših razlogov za takšen eksodus potreba po izražanju vere, ki je bolj v skladu z lastno kulturo ljudi in ima več prostora za spontanost, veselje in telo – življenje vere, v kateri je ljudska pobožnost le dodana vrednost in ne nadomestilo za Kristusovo gospostvo.

Pastoralne in sociološke analize tega pojava se izvajajo in predlagajo se rešitve, vendar ljudje težko razumejo, da je Sveti Duh sam že veličastno poskrbel za to potrebo. Karizmatične prenove ne moremo več videti kot del problema eksodusa katoličanov, namesto kot rešitev tega problema. Da bi bilo to zdravilo resnično učinkovito, pa ni dovolj, da pastirji odobravajo in spodbujajo Prenovo, pri čemer pa previdno ostajajo zunaj nje. Ta tok milosti je treba sprejeti v lastno življenje. K temu nas kliče zgled pastirja vesoljne Cerkve in tudi institucija CHARIS.

Omenil bom nekaj stališč ali vrlin, ki najbolj neposredno prispevajo k ohranjanju zdrave karizme in njenemu delovanju »za skupno dobro«. Prva vrlina je poslušnost. V tem primeru govorimo predvsem o poslušnosti instituciji, to je tistim, ki opravljajo službo avtoritete. Pravi preroki in karizmatiki v zgodovini katoliške Cerkve pa tudi v zadnjem času so tisti, ki so sprejeli umiranje tistemu, kar so imeli za gotovost, in sprejeli pokorščino in molk, preden so lahko videli institucijo sprejeti njihove predloge in kritike.

Institucija ne zatira karizem, temveč jim zagotavlja prihodnost ... in tudi preteklost. To pomeni, da jim preprečuje, da bi bile le blisk v ponvi, in jim daje na razpolago vso Cerkveno izkušnjo Duha še iz prejšnjih generacij. Božji blagoslov je, da se je karizmatično prebujenje v katoliški Cerkvi rodilo z močnim nagibom k občestvu s hierarhijo in da je papeško učiteljstvo v njem prepoznalo »priložnost za Cerkev« [13] in »prve znake velike pomladi za krščanstvo« [14]. Ta poslušnost bi morala biti za nas danes veliko lažja in primernejša, saj vrhovna avtoriteta Cerkve ne le hvali in spodbuja tega toka milosti v Karizmatični prenovi, ampak je jasno sprejela njegov namen in ga vztrajno predlaga celotni Cerkvi.

Druga bistvena vrlina za konstruktivno uporabo karizem je ponižnost. Karizme so delovanje Svetega Duha, iskre samega Božjega ognja, ki je zaupan človeškim bitjem. Kako se izognemo temu, da bi si s tem ognjem ožgali roke? To je naloga ponižnosti. Omogoča, da ta Božja milost gre naprej in kroži znotraj Cerkve in človeštva, ne da bi se razpršila ali onesnažila.

Podoba »toka milosti«, ki se razprši v maso, je očitno navdihnjena s svetom elektrike. V tem smislu je tehnologija izolacije vzporedna s tehnologijo elektrike. Višja kot je napetost in moč električnega toka, ki teče skozi žico, bolj odporna mora biti izolacija, da prepreči kratke stike. Ponižnost je za Karizmatično prenovo in za duhovno življenje na splošno velik izolator, ki omogoča, da božanski tok milosti teče skozi človeka, ne da bi se razpršil ali, še huje, povzročil iskre ponosa ali rivalstva. Jezus je predstavil Duha svetu, se ponižal in postal poslušen do smrti. Mi lahko na enak način prispevamo k spodbujanju širjenja Svetega Duha v Cerkvi, tako da ostanemo ponižni in poslušni do smrti, smrti našega »jaza« in »starega človeka«, ki je v nas.

* * *

Kot cerkveni svetovalec sem v tem poučevanju poskušal ponuditi svoj prispevek k pravi viziji Karizmatične prenove znotraj zgodovine in trenutne situacije Cerkve. Vendar pa bosta moderator in člani mednarodnega odbora nosila glavno breme tega novega začetka. Vsem jim izražam svoje bratsko prijateljstvo in brezpogojno sodelovanje, kakor dolgo mi bo Gospod dal moč za to. Pismo Hebrejcem je prvim kristjanom priporočilo: »Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam oznanili Božjo besedo.« (Heb 13,7). Enako bi morali storiti tudi mi, tako da se z naklonjenostjo in hvaležnostjo spominjamo tistih, ki so prvi doživeli in spodbujali nove binkošti. To so: Patti Mansfield, Ralph Martina, Steve Clark, Kevin in Dorothy Ranaghan ter vsi drugi, ki so kasneje služili Karizmatični prenovi v ICCRS-u, Katoliški bratovščini in drugih organizacijah služenja.

Zaključujem s preroško besedo, ki sem jo naznanil, ko sem prvič pridigal v prisotnosti sv. Janeza Pavla II. To je beseda, ki jo je prerok Agej naslovil na voditelje in ljudstvo Izraela, ko so bili na tem, da obnovijo tempelj:

Bodite pogumni, Jean-Luc in člani odbora, bodite pogumni vsi ljudje v Katoliški karizmatični prenovi. Bodite pogumni, bratje in sestre drugih krščanskih denominacij. Delajte, kajti jaz sem z vami, govori Gospod!

_____________________________________________

[1] Cf. Ex 31,3; Jg 14,6; 1 Sam 10,6; Is 61, 1.

[2] See St. Thomas Aquinas, Commentary on the Letter to the Romans, 5, 1, no. 392.

[3] See St. Augustine, On The Spirit and the Letter, chapter 28 [XVI], ed. Philip Schaff (No p.: CreateSpace Publishing, 2015), p. 53; Sermo Mai 158, 4 (PLS 2 525).

[4] Origen, Commentary on the Gospel according to John, 1, 31 (Pinkerington, OH: Beloved Publishing, 2014), pp. 31-32; (SCh 120, p. 158).

[5] Pope Francis, Evangelii gaudium, no. 231.

[6] Origen, Commentary on the Epistle to the Romans, 5, 13, trans. Thomas P. Scheck, The Fathers of the Church, vol. 103 (Washington, DC: The Catholic University of America Press, 2001), p. 359; (PG 14, p. 1042).

[7] Raniero Cantalamessa, The Sober Intoxication of the Spirit. Part Two (Cincinnati, OH: Servant Books, 2012), p. 31.

[8] St. Irenaeus, Against the Heresies, 5, 6, 1.

[9] See Francesco Lambiasi, Lo Spirito Santo: Mistero e presenza (Bologna: Edizioni Dehoniane, 1987), p. 278ff.

[10] Lumen gentium, no. 12.

[11] Johann A. Möhler, in “Tübinger Theologische Quartalschrift”, 5, 1823, p. 497.

[12] Leo-Joseph Suenens, Memories and Hopes (Dublin: Veritas 1992), p. 267.

[13] Pope Paul VI, Address to the World Congress of the Catholic Charismatic Renewal, May 19, 1975.

[14] John Paul II, L’Oservatore Romano, November 14, 1996, p. 8.

___________________

izvirnik: https://www.charis.international/en/the-birth-of-charis-and-its-importance-for-catholic-charismatic-renewal/

foto: charis.international