Novo in edinstveno služenje občestvu

Dragi bratje in sestre, dobro jutro!

Všeč mi je, kako se v nekaterih državah ljudje v tem velikonočnem času pozdravljajo, ne z besedami »Dobro jutro« ali »Dober dan«, ampak z besedami »Jezus je vstal«. Zato se pozdravimo tako in skupaj recimo: »Jezus je vstal!«

Da, Jezus je živ! Hvala, ker ste se spomnili, da mi je všeč tista prva pesem, ki ste jo zapeli.

Te binkošti začenjamo novo fazo na poti, ki jo je pred dvainpetdesetimi leti začela Karizmatična prenova. Karizmatična prenova, ki se je v Cerkvi razvila po Božji volji, predstavlja, če parafraziram svetega Pavla VI., »veliko priložnost za Cerkev« (prim. Nagovor udeležencem III. mednarodnega kongresa Katoliške karizmatične prenove, 19. maja 1975).

Danes se v imenu celotne Cerkve zahvaljujem ICCRS-u (Mednarodni službi katoliške karizmatične prenove) in Katoliški bratovščini za poslanstvo, ki sta ga opravili v preteklih tridesetih letih. Utirali sta pot in s svojo zvestobo omogočili, da je CHARIS danes resničnost. Hvala vam!

Zahvaljujem se tudi štiričlanski ekipi, ki sem ji zaupal uresničitev te edinstvene nove službe. Enako sem hvaležen Dikasteriju za laike, družino in življenje v osebi kardinala Farrella, ki vam je pomagal.

Danes se eno konča in začne drugo. Začenja se nova faza te poti. Faza, ki jo zaznamuje občestvo med vsemi člani karizmatične družine, v kateri se kaže mogočna prisotnost Svetega Duha v dobro celotne Cerkve. Prisotnost, ki vsakega dela enakega, saj je vsak rojen iz istega Duha: veliki in majhni, stari in mladi, angažirani na svetovni ali lokalni ravni. Vsi tvorijo celoto, ki je vedno večja od posameznega dela.

Novo. Kot sem vam povedal v Circus Maximus-u, je novost lahko tista, ki destabilizira. Na začetku obstaja občutek negotovosti glede sprememb, ki jih novost prinaša. Včasih imamo raje svoj način dela in se umaknemo stran od ostalih. To je hudičeva skušnjava. Kadarkoli si kdo misli: »Ne, moj način je boljši,« ali »Raje imam staro kot novo,« je hudič tam, ker me odreže od enotnosti z vsemi drugimi. Res je, da je določen strah pred novostjo povsem človeški, vendar to ne bi smelo veljati za duhovne osebe. »Glej, vse delam novo,« nam pravi Gospod v knjigi Razodetja (21,5). Naš Bog je Bog novosti. Božje nove stvari so vedno blagoslov, ker izvirajo iz Njegovega ljubečega srca. Vedno obstaja skušnjava, da bi rekli: »Dobro nam je tako, kot smo; stvari gredo dobro. Zakaj bi se spreminjali? Pustimo stvari takšne, kot so. Vemo, kaj delamo.« Takšno razmišljanje ne prihaja od Duha. Morda od duha sveta, ne pa od Svetega Duha. Ne delajte te napake. Gospod je tisti, ki pravi: »Vse delam novo.«

Novo in edinstveno. Služenje, namenjeno pomoči vsem karizmatičnim skupinam, ki jih je Duh vzbudil na svetu. Ne en urad, ki služi nekaterim in drug urad, ki služi drugim itd. Ne, eno služenje za vse.

Služenje. Ne upravljanje. Lahko se zgodi, da v katerikoli človeški organizaciji, posvetni ali verski, obstaja skušnjava, da bi nenehno iskali osebno korist in ambicijo, da bi izstopali, vodili, zaslužili denar... To se nikoli ne spremeni. Korupcija vstopi na tak način. Ne: služenje, vedno služenje. Služenje se ne tiče polnjenja naših žepov – sam hudič vstopa skozi žepe – služenje je dajanje, dajanje, dajanje sebe.

Občestvo. Z enotnimi srci obrnjenimi k Očetu in pričevanjem o enotnosti v raznolikosti: raznolikosti karizem, ki jih je Duh vzbudil v teh zadnjih dvainpetdesetih letih. »Razširi prostor svojega šotora,« beremo v prerokbi Izaija (54,2), da bodo vsi lahko prebivali tam kot člani ene družine. Družina, kjer je samo en Bog in Oče, en Gospod Jezus Kristus in en Duh življenja. Družina, v kateri noben član ni pomembnejši od drugega, ne glede na starost, inteligenco ali sposobnosti, saj so vsi ljubljeni otroci istega Očeta. V tem pogledu nam vsem zgovorno govori zgled svetega Pavla o telesu in njegovih udih (prim. 1 Kor 12,12-26). Vsak ud telesa potrebuje vse ostale. Vse skupaj.

Vidim, da je v Mednarodni podpori občestva tudi predstavnica mladih. Je tukaj? Čestitam! Vesel sem za vas. Mladi so prihodnost Cerkve. Res je, a so tudi sedanjost: sedanjost in prihodnost Cerkve. Vesel sem, da ste jih postavili tako v ospredje in jm dali priložnost, da prevzemajo odgovornost, ki je njihova. Da vidijo sedanjost z drugačnim pogledom in da skupaj z vami gledajo v prihodnost.

Vidim tudi, da ima CHARIS zdaj pravice do objave Malinskih dokumentov. Moderator mi je dal španski prevod. Hvala! To je dobro. Naj ti dokumenti postanejo znani! Kot sem vam že ob različnih priložnostih povedal, so »uporabniški priročnik«, pravi kompas toka milosti.

Prosili ste me, naj vam povem, kaj papež in Cerkev pričakujeta od tega novega služenja, od CHARIS-a in od celotne Karizmatične prenove. Naj se za trenutek pošalim in vprašam, kaj papež pričakuje od »spiritistov«! (smeh). Kaj papež pričakuje od vas? Od tega gibanja pričakujem da bo:

– delilo krst v Svetem Duhu z vsemi v Cerkvi. To je milost, ki ste jo prejeli. Delite jo! Ne zadržujte je zase!

– služilo edinosti Kristusovega telesa, Cerkvi, skupnosti vernikov v Jezusa Kristusa. To je zelo pomembno, saj Sveti Duh ustvarja edinost v Cerkvi, a tudi raznolikost. Osebnost Svetega Duha je zanimiva: s karizmami ustvarja največjo raznolikost, nato pa karizme usklajuje v edinost. Sveti Bazilij pravi, da je »Sveti Duh harmonija«, ustvarja harmonijo: harmonijo v Duhu in harmonijo med nami.

– služilo ubogim in tistim, ki najbolj potrebujejo pomoč, fizično ali duhovno. To ne pomeni, kot bi si nekateri mislili, da je Prenova nenadoma postala komunistična. Ne, postala je evangelizacijska, kajti to je v evangeliju.

Te tri stvari – krst v Svetem Duhu, edinost v Kristusovem telesu in služenje ubogim – so oblike pričevanja, h katerim smo po krstu vsi poklicani za evangelizacijo sveta. Evangelizacija, ki ni prozelitizem, ampak najprej in predvsem pričevanje: pričevanje ljubezni. »Vidite, kako se ljubijo med seboj.« To je bilo tisto, kar je navdušilo ljudi, ki so srečali prve kristjane. »Vidite, kako se ljubijo med seboj.«

Včasih za ne malo skupnosti lahko rečemo: »Vidite, kako se obrekujejo med seboj!« To ne prihaja od Svetega Duha. »Vidite, kako se ljubijo med seboj.« Evangelizirati pomeni ljubiti; pomeni deliti Božjo ljubezen z vsakim moškim, žensko in otrokom. Uradi za evangelizacijo se lahko ustanovijo, programi se lahko skrbno načrtujejo in izvajajo, toda brez ljubezni, brez skupnosti so neuporabni! »Vidite, kako se ljubijo med seboj.«

To je skupnost. V Drugem Janezovem pismu je opozorilo, opomin, v 9. vrstici piše, naj se varujemo, kajti: »… kdor gre naprej in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga…« Morda bodo nekateri v skušnjavi in bodo razmišljali: »Ne, organizirajmo stvari na tak ali drugačen način, zgradimo hišo na tak ali drugačen način ...« Toda ljubezen mora biti na prvem mestu. Z ideologijo ali metodologijo samo lahko »gremo onkraj« skupnosti, Janez pa nam je rekel: »To je duh sveta, ne Božji Duh.« »Vidite, kako se ljubijo med seboj.«

Zdaj pa bi rad za petindvajset minut prehitel – če želite, lahko to kasneje storite sami – a skupaj z vami bi rad za petindvajset minut prehitel dejanje, ki ga danes izvaja celotna Cerkev: minuta molka za mir. Zakaj? Ker je danes obletnica, peta obletnica srečanja tukaj v Vatikanu med predsednikoma države Palestine in države Izrael. Skupaj smo molili za mir in danes ob trinajsti uri bo po vsem svetu minuta molka. Storimo to zdaj, pred blagoslovom, vsi skupaj stoje.

Hvala vam. Za skupnost Prenove je biti tiho nekaj skoraj junaškega! Hvala vam!

In zdaj vam bom dal svoj blagoslov.

Kristus je vstal!

______________________

izvirnik: https://www.charis.international/en/address-of-his-holiness-pope-francis-to-the-participants-in-the-charis-international-conference-for-the-catholic-charismatic-renewal/

foto: charis.international