Rojstvo CHARIS-a in njegov pomen za Katoliško karizmatično prenovo

Hvaležen sem za to priložnost, da lahko pred toliko voditelji Katoliške karizmatične prenove spregovorim o viziji, ki je privedla do nastanka CHARIS-a, in o tem, zakaj je CHARIS pomemben za prihodnost Karizmatične prenove in za Cerkev. Še posebej bi se rad zahvalil Jean-Lucu Moensu, moderatorju CHARIS-a, in p. Ranieru Cantalamessi OFMCap, duhovnemu asistentu, ter pozdravil člane Mednarodne podpore občestvu.

Ko govorimo o začetkih CHARIS-a, je treba najprej poudariti, da ideja prihaja neposredno od samega papeža Frančiška. Mislim, da je presenetil skoraj vse, ko je leta 2015 pisal predsednikoma ICCRS in Katoliške bratovščine ter ju najprej prosil, naj razmislita o prednostih oblikovanja ene same službe za Katoliško karizmatično prenovo po vsem svetu. Nato pa ju je v drugem pismu prosil, naj se aktivno vključijo v proces, ki je privedel do ustanovitve CHARIS-a.

Mislim, da je vsem nam jasno, da glavni cilj svetega očeta ni bil organizacijski, temveč pastoralni. Kot dobri pastir je proces spremljal od prvega dne. Lahko vam povem, da me je sveti oče v triletnem obdobju pred ustanovitvijo CHARIS-a pogosto spraševal o novicah, kako je projekt napredoval.

Papeževa pisma, ki se tičejo CHARIS-a, jasno povedo, da je pričevanje, ki ga Karizmatična prenova daje Cerkvi, učinkovitejše, ko je pričevanje enotnosti in služenja, da si morajo tisti, ki vodijo, prizadevati za to

Poudarja tudi, da smo trenutno v posebnem času v zgodovini Katoliške karizmatične prenove. Po petdesetih letih je to dober čas, da pregledamo stvari in iskreno razmislimo o tem, kako najbolje služiti Gospodu in njegovi Cerkvi.

Ne bi nas smelo presenetiti, da ima sveti oče zelo specifične ideje o vlogi Katoliške karizmatične prenove, saj je sam pojasnil, da je kot škof počasi začel ceniti rast v pristnem krščanskem življenju, ki ga prinaša krst v Svetem Duhu. Ob koncu svojega mandata nadškofa Buenos Airesa je bil tudi delegat Argentinske škofovske konference za Katoliško karizmatično prenovo [1]. Vizija, ki jo papež Frančišek zastavlja za Katoliško karizmatično prenovo, in naloge, ki jih je določil njenim voditeljem in članom, so del tega, kako papež Frančišek uresničuje Petrovo karizmo in kako si prizadeva izpolniti svoje poslanstvo pastirja vesoljne Cerkve.

Kar papež zahteva od Katoliške karizmatične prenove danes in za prihodnost je, da samo sebe razume kot pastoralno orodje v službi Petrovega naslednika. To pomeni, da moramo z globoko poslušnostjo vstopiti v razumevanje, da Katoliška karizmatična prenova ne pripada svojim članom, temveč Cerkvi. To nas morda preseneča: navsezadnje Prenova ni bila škofovska ali papeška pobuda. Karizmatična prenova je resnično zrasla od spodaj navzgor, od osebe do osebe, skozi vrsto zasebnih pobud, ki jih je poganjal Duh kot gozdni požar, ki ga poganja močan veter.

To je izpolnitev Jezusovega hrepenenja: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49). Duh pogosto tako premika Cerkev: spreminja življenja ljudi skozi osebno srečanje z Njim, spodbuja pastirje, da to opazijo – da razločujejo in nato potrdijo prisotnost Duha ter spodbujajo Njegovo božansko delo. Primeri tega obstajajo skozi vso zgodovino Cerkve. Dovolj je, da pomislimo na življenje Frančiška Asiškega, laika, ki je dovolil Bogu, da oblikuje njegovo življenje, in s tem zanetil iskro za globoko prenovo Cerkve, katere sadovi so vidni še danes. Ko papež Frančišek govori o Katoliški karizmatični prenovi kot o »toku milosti« [2], nas to spomni na to, kako je takratni kardinal Ratzinger govoril o daru, ki je bil Cerkvi dan po poslušnosti Frančiška Asiškega [3]. Da, obstajajo frančiškanski redovi in ​​skupnosti, vendar obstaja tudi duhovni tok, ki jih vse obdaja in presega in je kot tak postal dediščina celotne Cerkve. Na enak način je Katoliška karizmatična prenova privedla do nastanka posebnih skupnosti in ustanov, pa vendar jih ta tok milosti vse presega in ne pripada nobeni od njih.

Papež Frančišek zato poziva Prenovo, naj vstopi v vedno globljo Cerkveno zrelost glede svoje identitete in poslanstva, CHARIS pa je orodje, ki je dano v službo tega procesa v smer zrelosti. Katoliška karizmatična prenova zaradi te Cerkvene identitete prejema potrditev svoje identitete od pastirjev Cerkve.

Postopno zorenje Katoliške karizmatične prenove in njene Cerkvene identitete je nekaj, kar so vsi rimski papeži, ki so Prenovo poznali, spodbujali in spremljali.

Sveti Pavel VI. je v nagovoru na Mednarodnem karizmatičnem kongresu v Rimu leta 1975 predstavil pristno Cerkveno razločevanje, ko je potrdil Katoliško karizmatično prenovo kot »priložnost za Cerkev in za svet« [4] in poudaril tri načela razločevanja, ki jih je določil sveti Pavel, da bi lahko bolje sledili navodilu »vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite.« (1 Tes 5,21). Ta načela so:

1. Zvestoba pristnemu nauku vere – če nekaj nasprotuje veri, ne prihaja od Duha;
2. Dajanje prednosti višjim darovom – višji darovi so tisti darovi, ki so dani v službo skupnega dobrega;
3. Prizadevanje za dobrodelnost – ker samo ljubezen povezuje vse darove skupaj in jih dela popolne (Kol 3,14).

Ko je sveti Janez Pavel II. leta 1981 govoril udeležencem Četrte mednarodne konference voditeljev, je ta načela ponovil kot temeljna za tiste, ki vodijo Katoliško karizmatično prenovo, in opozoril, kako so voditelji Prenove od leta 1975 že »razvili razširjeno Cerkveno vizijo in […] si prizadevali, da bi ta vizija vse bolj postajala resničnost za tiste, ki so odvisni od njihovega vodenja« [5].

Sveti Janez Pavel II. je tudi med Velikim jubilejem leta 2000 v sporočilu za Svetovno srečanje katoliške karizmatične prenove pozval Karizmatično prenovo – in zlasti skupnosti znotraj Prenove – h koraku naprej k večji Cerkveni zrelosti in zadolžil mednarodno vodstvo, naj pomaga pri nadaljnjem razvoju te Cerkvene zavesti [6].

Ko je papež Benedikt XVI. na predvečer binkošti leta 2012 govoril na zborovanju Katoliške karizmatične prenove, jih je povabil, naj sprejmejo moč Svetega Duha, da bi »rasli v zaupanju in prepustitvi njegovi volji v zvestobi svoji poklicanosti in v zavezanosti, da postanemo odrasli v veri, upanju in ljubezni, […] zreli in odgovorni, […] ponižni, skromni in služabniki pred Bogom« [7]. Za to zrelost je poudaril pomen »ponižnega in nepristranskega« uresničevanja darov za skupno dobro, trdno gradečega na skali Božje besede (Mt 7,24-25) in pri tem vodenega s poslušnostjo cerkvenemu učiteljstvu [8].

Očitno ta pot Cerkvene zrelosti, kot je potrdil papež Frančišek, vstopa v novo fazo, CHARIS pa je orodje, ki ga sveti oče želi v tej službi. Zvečer v Circus Maximusu med Zlato obletnico leta 2017 nas je sveti oče vse povabil: »Želim vam čas za razmislek, da se spomnite svojih začetkov; čas, da pustite za seboj vse, kar ste dodali sami, in to spremenite v poslušanje in veselo sprejemanje delovanja Svetega Duha« [9].

Prenova danes je duhovna sila, ki prežema življenja milijonov ljudi skozi njihov individualni krst in izlitje Svetega Duha. Je pa tudi organizirana oblika apostolata; prevzema tudi naloge in poslanstva, ki presegajo avtonomijo, ki jo imajo verniki, da se organizirajo za evangelizacijo in iskanje svetosti. Katoliška karizmatična prenova v tem smislu prejema svoje poslanstvo od Cerkve. Na zelo specifičen način je sveti oče, papež Frančišek, tisti, ki je v naših dneh dal jasne napotke o tem, kaj to poslanstvo je. Zaradi Cerkvenega poslanstva, ki je bilo podeljeno Katoliški karizmatični prenovi, je papež Frančišek navdihnil ustanovitev CHARIS-a. Prav tako je zaradi javne narave tega Cerkvenega poslanstva CHARIS bil prepoznan in ustanovljen kot javna pravna oseba v Cerkvi.

Sveti oče je Katoliški karizmatični prenovi povedal, da celotna Cerkev potrebuje njeno pomoč, da bi živela evangelij. Ko sveti oče govori Katoliški karizmatični prenovi, se hkrati obrača na vsakogar, ki je udeležen v tem toku milosti, in tudi na tiste, ki služijo v vodstvenih vlogah, saj so vsi odgovorni, vsak glede na svoj položaj in vlogo, za to, kako Prenova služi Cerkvi.

CHARIS je namenjen podpori vsem tem osebam in skupinam, da bi jim pomagal odgovoriti na sledeča pričakovanja:

1) Sveti oče pričakuje trajno osebno spreobrnjenje k Jezusovi ljubezni, ki se potrjuje v življenju, ki je utemeljeno in skladno z evangelijem [10].

Za to osebno spreobrnjenje je treba opozoriti, da izhaja iz krsta v Svetem Duhu in osebnega srečanja s Kristusom. Vsi vemo, da vdanost evangeliju ni najprej moralni trud za poslušnost, temveč raje pripravljenost, da se vedno znova in znova odločimo za učenčevstvo.

2) Sveti oče od nas pričakuje, da bomo z vsemi ljudmi v Cerkvi delili milost krsta v Svetem Duhu [11].

3) Sveti oče od nas pričakuje, da bomo evangelizirali z uporabo Božje besede za razglašanje, da je Jezus Gospod in da je njegova ljubezen za vse ljudi [12].

Že smo opozorili na opomnik papeža Benedikta iz leta 2012, da gradnja naše hiše na skali, ki je Božja beseda (Mt 7,24-25), zahteva poslušnost cerkvenemu učiteljstvu. To nadgradi, ko ob isti priložnosti pravi: »Zato je treba oblikovati zavest v luči Božje besede in na tak način dati trdnost in resnično zrelost; Božja beseda, iz katere vsak cerkveni in človeški projekt črpa smisel in zagon, tudi za gradnjo zemeljskega mesta (Ps 127,1). Duše institucij se morajo obnoviti in zgodovina mora postati rodovitna s semeni novega življenja« [13].

Med Velikim jubilejem leta 2000 je sveti Janez Pavel II. spodbujal Karizmatično prenovo: »Vedno iščite Kristusa! Iščite ga v premišljevanju Božje besede, iščite ga v zakramentih, iščite ga v molitvi, iščite ga v pričevanju svojih bratov in sester« [14]. Papež Frančišek nas v svojem povabilu, naj se vrnemo k bistvu tega, kar je prejela Prenova, spodbuja, naj ponovno odkrijemo Božjo besedo kot svojo prvo ljubezen. »V začetku so govorili, da ste karizmatiki vedno nosili s seboj Sveto pismo, Novo zavezo […] Ali ga še danes nosite s seboj? […] Če ne, se vrnite k tej prvi ljubezni« [15].

4) Sveti oče od nas pričakuje, da bomo ljudstvo molitve in slavljenja [16].

5) Sveti oče od nas pričakuje, da bomo blizu revnim in potrebnim pomoči [17].

Pravi: »V njihovem mesu se boste dotaknili ranjenega Kristusovega mesa« [18]. Čeprav je to vztrajanje nekatere presenetilo, je bilo vedno prisotno v tem, kar so papeži zahtevali od Katoliške karizmatične prenove. Leta 1975 je sveti Pavel VI. dejal: »Izziv ljubezni nima meja: revni, potrebni, prizadeti in trpeči po vsem svetu in blizu vas kličejo kot Kristusovi bratje in sestre in prosijo za dokaz vaše ljubezni, prosijo za Božjo besedo, prosijo za kruh, prosijo za življenje« [19]. Sveti Janez Pavel II. je leta 2000 dejal: »Služite Kristusu v tistih, ki so vam blizu, služite mu v revnih, služite mu v potrebah in pomanjkanjih Cerkve. Pustite se resnično voditi Duhu! Ljubite Cerkev« [20]. Ko ljubimo revne in obvezujemo njihova ranjena telesa, ljubimo Kristusa. Poleg tega se lahko, če smo poslušni Svetemu Duhu, odločimo, da tem konkretnim dejanjem dodamo še en pomen, ki je dejanje ljubezni do Cerkve. Na srečanju ob Zlati obletnici v Circus Maximusu nas je papež Frančišek spomnil, da je pričevanje prve krščanske skupnosti v Jeruzalemu to, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja« (Apd 4,34) in da so krst v Duhu, slavljenje in služenje bratom in sestram »neločljivo povezani«.

6) Sveti oče od nas pričakuje, da bomo pričevali o duhovnem ekumenizmu kot o nečem, kar dolgujemo bratom in sestram v drugih Cerkvah in cerkvenih skupnostih [21].

Znamenje Božje previdnosti je, da se je isto prenavljanje binkoštne izkušnje pojavilo v vseh Cerkvah in cerkvenih skupnostih. Zato obstaja skupna duhovna izkušnja v Karizmatični prenovi za kristjane vseh denominacij. Karizmatična prenova je po Božji previdnosti postavljena kot izkušnja, ki združuje kristjane: rodila se je kot nekaj ekumenskega [22]. Papež Frančišek poziva Katoliško karizmatično prenovo, naj v zorenju svoje Cerkvene identitete sodeluje pri njegovi nalogi, ki jo ima kot Petrov naslednik, da bi prišli do sprave krščanskih Cerkva in skupnosti, »da bi bili vsi eno«. Istega večera nas je p. Cantalamessa spomnil, da se ta ekumenska pot ljubezni lahko začne takoj: vsakdo jo lahko začne zdaj. Hkrati, je nadaljeval, skupna duhovna izkušnja kristjanov v Karizmatični prenovi zagotavlja kontekst, v katerem si bratje in sestre, ki delijo istega Duha, lahko prizadevajo »govoriti resnico v ljubezni« o vprašanjih, ki nas ločujejo, in si na ta način prizadevajo za krščansko edinost. Jasno je, da je s tem, ko papež Frančišek vključuje Katoliško karizmatično prenovo v ta institucionalni ekumenski napor, na CHARIS-u odgovornost, da spodbuja, razločuje in pomaga oblikovati, kako naj Prenova pri tem sodeluje. Kot je že leta 1981 dejal sveti Janez Pavel II.: »Bodimo prepričani, da bo isti Sveti Duh, če se bomo predali delu pristne prenove v Duhu, osvetlil strategijo ekumenizma, ki bo uresničila naše upanje,« da bomo vsi resnično eno v Kristusu [23].

7) Sveti oče od nas pričakuje, da bomo iskali in spodbujali edinost znotraj Katoliške karizmatične prenove, ker je takšna edinost znamenje Duha [24].

CHARIS bo spremljal Prenovo, ko bo molila in si prizadevala, da bi Sveti Duh spet prišel dol kot pri novih binkoštih. Če parafraziram papeža Frančiška na binkoštno nedeljo 2017: Duh počiva na vsakem človeku in nato vse združuje v bratstvo, daje nove darove vsakemu človeku in vse združuje v edinost, isti Duh ustvarja edinost in raznolikost. Po tej logiki bo CHARIS služil Katoliški karizmatični prenovi, vsem izrazom Prenove bo nudil podporo, usposabljanje in formacijo, pomagal pri razločevanju, spodbujal poslanstvo in pomagal tistim, ki služijo na vseh ravneh, da se izognejo ponavljajočim se skušnjavam iskanja raznolikosti brez enotnosti in iskanja enotnosti brez raznolikosti.

CHARIS bo iskal načine, kako spodbujati vse ljudi, ki so bili deležni milosti krsta v Svetem Duhu, da sprejmejo osebno odgovornost kot moški in ženske občestva, kjer prenovljena izkušnja »prejetega odpuščanja in danega odpuščanja« ustvarja nova srca in nas gradi kot nove ljudi za služenje Gospodu [25]. Kot je prerokoval Ezekiel: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog.« (Ezk 36,26-28)

Dovolite mi, da zaključim z nekaj premisleki, posebej namenjenimi tistim med vami, ki ste voditelji v Katoliški karizmatični prenovi. Nekaj ​​točk si sposodim od svetega Janeza Pavla II., ki je leta 1981 govoril ljudem, kot ste vi. Te točke nam pomagajo razumeti, kako je vsak od nas znotraj CHARIS-a poklican biti služabnik.

Prvič: »Vloga voditelja je najprej dati zgled molitve […] s prepričljivim upanjem, s pozorno skrbnostjo je prav na voditelju, da zagotovi, da tisti, ki si prizadevajo za duhovno prenovo, spoznajo in doživljajo večplastno dediščino molitvenega življenja Cerkve.«

Drugič: »Priskrbeti morate trdno hrano za duhovno prehrano z lomljenjem kruha resničnega nauka.« Ljubezen do razodete Božje besede, napisane pod vodstvom Svetega Duha, je jamstvo vaše želje, da bi 'trdno stali v evangeliju', ki so ga oznanjali apostoli […] Pazite torej, da si boste kot voditelji prizadevali za dobro teološko izobrazbo, ki bo vam in vsem, ki so odvisni od vašega vodenja, zagotovila zrelo in popolno razumevanje Božje besede. 'Kristusova beseda naj bogato prebiva med nami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte' (Kol 3,16-17).«

Tretjič: »Kot voditelji v Prenovi morate prevzeti pobudo za gradnjo vezi zaupanja in sodelovanja s škofi, ki imajo v Božji previdnosti pastoralno odgovornost za vodenje celotnega Kristusovega telesa, vključno s Karizmatično prenovo. Tudi če z vami ne delijo oblik molitve, katere vas tako bogatijo, si bodo vzeli k srcu vašo željo po duhovni prenovi zase in za Cerkev« [26].

Prosim, dovolite mi še zadnjo točko.

Pregled tega, kar smo prejeli in pogled naprej na to, kaj mora biti narejeno v prihodnosti, od nas zahteva, da načrtujemo novo generacijo voditeljev. Ena od funkcij dobrega vodenja je sposobnost načrtovanja za čas, ko morajo drugi stopiti v ospredje in se moramo, tako kot predhodnik Janez Krstnik, zmanjšati in narediti pot (Jn 3,30). V Cerkvi je to pogoj za dobro zdravje. Zato statut CHARIS-a vsebuje jasne reference glede obnove naših vodstvenih ekip [27]. V apostolski spodbudi Evangelii Gaudium papež Frančišek omenja različne skušnjave med tistimi, ki služijo v Cerkvi. Med drugim govori o izzivu, kako mladim zagotoviti občutek pripadnosti v naših skupnostih in strukturah. Opozarja, da Sveti Duh »utira nove poti, da bi izpolnil njihova pričakovanja in njihovo iskanje globoke duhovnosti« [28], zato je izziv za Katoliško karizmatično prenovo ta, da naše obstoječe skupnosti spremenimo v kraje, kjer mladim dovolimo, da nas vodijo naprej v svetosti in poslanstvu.

Moje današnje razmišljanje je Marijo le malo omenilo, toda ko govorimo o življenju v Svetem Duhu, je ona le redko daleč stran. Moja molitev za vse nas je, da bi se od nje učili te binkošti in vsake binkošti, kako bolje sprejemati Svetega Duha in postati učenci. Navsezadnje je to razlog za CHARIS.

________________________________________

[1] FRANCIS, Address to Participants in the 37th National Convocation of the Renewal in the Holy Spirit, Olympic Stadium, Rome, June 1st 2014 (hereafter, Olympic Stadium).

[2] FRANCIS, Vigil of Pentecost and Ecumenical Prayer on the Occasion of the Golden Jubilee of Catholic Charismatic Renewal, Circus Maximus, Rome, June 3rd 2017 (hereafter Circus Maximus); Francis, Olympic Stadium.

[3] J. RATZINGER, “The Ecclesial Movements: A Theological Reflection on their Place in the Church”, in Pontificium Consilium pro Laicis, Movements in the Church, Proceedings of the World Congress of the Ecclesial Movements, (Rome, 27-29 May 1998) (Vatican City: Libreria Editrice Vaticana, 1999) 23-51.

[4] PAUL VI, Address to Participants in the 3rd International Congress of Catholic Charismatic Renewal, Rome, May 19th 1975.

[5] JOHN PAUL II, Address to the Participants in the Fourth International Leaders’ Conference of Catholic Charismatic Renewal, Rome, May 7th 1981 (hereafter, Leaders 1981).

[6] JOHN PAUL II, Message to Catholic Charismatic Renewal, April 24th 2000 (hereafter, Message 2000).

[7] BENEDICT XVI, Address to Participants in the Meeting Sponsored by Renewal in the Spirit, St. Peter’s Square, May 26th 2012 (hereafter, Benedict 2012).

[8] Ibidem.

[9] FRANCIS, Circus Maximus.

[10] FRANCIS, Olympic Stadium.

[11] FRANCIS, Circus Maximus; Francis, Olympic Stadium..

[12] FRANCIS, Olympic Stadium.

[13] BENEDICT XVI, Address to Participants in the Meeting Sponsored by Renewal in the Spirit, St. Peter’s Square, May 26th 2012

[14] JOHN PAUL II, Message 2000.

[15] FRANCIS, Olympic Stadium

[16] FRANCIS, Circus Maximus; Benedict, 2012.

[17] Ibidem.

[18] Ibidem.

[19] PAUL VI, 1975; also cited in: John Paul II, Leaders 1981.

[20] JOHN PAUL II, Message 2000.

[21] Ibidem.

[22] FRANCIS, Circus Maximus.

[23] JOHN PAUL II, Leaders 1981.

[24] FRANCIS, Olympic Stadium; Francis, Circus Maximus.

[25] FRANCIS, Holy Mass for the Solemnity of Pentecost, St Peter’s Square, June 4th 2017.

[26] All: JOHN PAUL II, Leaders 1981.

[27] CHARIS, Statutes, arts. 10 and 14.

[28] FRANCIS, Apostolic Exhortation Evangelii Gaudium, 24th November 2013, no. 105.

_____________________

izvirnik: https://www.charis.international/en/the-birth-of-charis-and-its-importance-for-catholic-charismatic-renewal/

foto: charis.international