Nagovor njegove Svetosti papeža Frančiška
Binkoštna vigilija, Circus Maximus, sobota, 3. junij 2017
Bratje in sestre, hvala vam za pričevanje, ki ste ga danes tukaj dali, hvala! Vsem nam je pomagalo, vključno z mano … vsem!
V prvem poglavju Apostolskih del beremo:
«Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene; zakaj Janez je krščeval v vodi, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu«.
Apd 1,4‑5
»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.«
Apd 2,1‑4
Danes smo tukaj kot v nekakšni gornji sobi pod odprtim nebom, brez strahu in z našimi srci odprtimi za Očetovo obljubo. »Vsi, ki verujemo« smo se zbrali tukaj; vsi, ki izpovedujemo, da je »Jezus Gospod«. Veliko vas je prišlo iz različnih delov sveta, saj nas je Sveti Duh zbral, da bi zgradili vezi bratskega prijateljstva, ki nas spodbujajo na naši poti proti edinosti, edinosti za poslanstvo. Ne, da bi stali na mestu! Ampak za poslanstvo, da bi razglašali, da je Jezus Gospod — Jesús es el Señor. Da bi skupaj razglašati Očetovo ljubezen do vseh njegovih otrok. Da bi razglašali dobro novico vsem narodom. Da bi pokazali, da je mir mogoč. Ni tako enostavno današnjemu svetu pokazati, da je mir mogoč. Ampak v Jezusovem imenu lahko s svojim pričevanjem pokažemo, da je mir mogoč! Mogoč je, če smo v miru drug z drugim. Če poudarjamo svoje razlike, smo med seboj v vojni in ne moremo oznanjati miru. Mir je mogoč, če temelji na naši izpovedi, da je Jezus Gospod, in na naši evangelizaciji naprej po tej poti. Mogoč je. Tudi če pokažemo, da imamo razlike – to je očitno, razlike imamo – a si želimo biti spravljena raznolikost. Tega izraza ne smemo pozabiti, ampak ga moramo povedati vsem: spravljena raznolikost. Ta izraz ni moj, prihaja od luteranskega brata. Spravljena raznolikost.
Zdaj smo tukaj in veliko nas je! Zbrali smo se, da bi skupaj molili, da bi prosili Svetega Duha, da pride nad vsakega izmed nas, tako da bomo lahko šli naprej na ulice mest in sveta ter razglašali gospostvo Jezusa Kristusa.
V Apostolskih delih beremo:
»Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!«
Apd 2,9-11
Govoriti isti jezik, slišati in razumeti... Razlike res obstajajo, ampak nas Duh usposablja, da razumemo sporočilo Jezusovega vstajenja, vsak v svojem jeziku.
Tukaj smo se zbrali iz 120 držav z vsega sveta, da bi proslavili neodvisno delo Svetega Duha v Cerkvi, ki se je pojavilo pred petdesetimi leti in sprožilo... Ustanovo? Ne. Organizacijo? Ne. Poplavo milosti, poplavo milosti Katoliške karizmatične prenove. Delo, ki se je začelo… Katoliško? Ne. Začelo se je ekumensko! Začelo se je ekumensko, ker je prav Sveti Duh tisti, ki ustvarja edinost. In je isti Duh tisti, ki je dal navdih za to. O tem je pomembno je prebrati dela kardinala Suenensa. To je zelo pomembno!
Prihod Svetega Duha spremeni prestrašene ljudi, ki so bili ograjeni za zaprtimi vrati, v pogumne Jezusove priče. Peter, ki je Jezusa trikrat zatajil, pa napolnjen z močjo Svetega Duha razglaša:
»Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija.«
Apd 2, 36.
To je izpoved vere vsakega kristjana. Bog je tistega Jezusa, ki je bil križan, postavil za Gospoda in Kristusa. Ali se vsi strinjate s to izpovedjo vere? Naša je, enaka za vse nas!
Sveto pismo nadaljuje:
»Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval.«
Apd 2, 44-45
Prodajali so svoje imetje in pomagali revnim. Nekateri od njih so poskušali biti nepošteni – pomislimo na Ananija in Safiro (vedno jih je nekaj takih) – ampak vsi verniki, velika večina, so si med seboj pomagali.
»Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.«
Apd 2,46-47
Skupnost je rasla in Duh je bil tam, da jih je navdihoval. Rad razmišljam o Filipu in o tem, kako mu je angel rekel: Pojdi po poti v Gazo in poišči tistega prozelita, oskrbnika etiopske kraljice Kandake. Mož je bil prozelit in je bral Izaija. Filip mu je razložil citat iz Svetega pisma, razglasil Jezusa in mož se je spreobrnil (prim. Apd 8,26-35). V nekem trenutku je mož rekel: »Glej, voda! Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?« (Apd 8,36). Duh je bil tisti, ki je vodil Filipa, da je šel tja. In od vsega začetka je Duh tisti, ki priganja vse vernike, da razglašajo Gospoda.
Danes smo se odločili, da se zberemo tukaj na tem kraju – kot je dejal pastor Traettino – ker so tukaj med preganjanji kristjane mučili za zabavo gledalcev. Danes je več mučencev kot takrat! Danes je več mučencev, kristjanov. Tisti, ki pobijajo kristjane, jih ne vprašajo najprej: Ste pravoslavni? Ste katoličani? Ste evangeličani? Ste luterani? Ste kalvinisti? Ne. Vprašajo pa, če so kristjani in ko le-ti pritrdijo, jim takoj prerežejo grla. Danes je več mučencev kot v zgodnjih časih. To je ekumenizem krvi. Pričevanja naših mučencev nas danes združujejo. V različnih delih sveta se preliva krščanska kri! Danes je krščanska enotnost bolj nujna kot kdajkoli prej, kristjani, združeni po moči Svetega Duha, v molitvi in delovanju v imenu najbolj ranljivih. Hoditi skupaj, delati skupaj, ljubiti drug drugega in skupaj poskušati razložiti svoje razlike, doseči soglasje, a medtem ko vztrajamo pri hoji! Če nehamo hoditi, ne bomo nikoli dosegli soglasja. Tako je, zato ker Duh želi, da še naprej hodimo.
Petdeset let Katoliške karizmatične prenove. Poplava milosti Duha! Zakaj poplava milosti? Zato ker nima ustanovitelja, nima predpisov, nima strukture upravljanja. Jasno je, da so iz nje nastali številni izrazi, ki so zagotovo človeška dela, navdihnjena s strani Duha, z različnimi karizmami, ki so vse v službi Cerkve. Toda pred to poplavo milosti ne moremo postavljati nasipov ali zapirati Svetega Duha v kletko!
Petdeset let je minilo. V tej starosti naša moč začne upadati. To je polovica življenja – v moji državi temu pravimo el cincuentazo –, ko se naše gube poglobijo. Tudi če jih prekriješ, so še vedno tam! Začnejo se kazati sivi lasje in začnemo pozabljati stvari...
Petdeset let je v življenju dober čas, da se ustavimo in razmislimo. To je čas za razmislek: polovica življenja. In dodal bi še to: to je čas, da potisnemo naprej s še večjo močjo, pustimo za seboj nakopičen prah časa, se zahvalimo za to, kar smo prejeli, in se ozremo naprej k novim stvarem, z zaupanjem v delovanje Svetega Duha!
Binkošti rojevajo Cerkev. Sveti Duh, Očetova obljuba, o kateri je govoril Jezus, je tisti, ki naredi Cerkev: nevesto iz knjige Razodetja, eno samo nevesto! Pastor Traettino je rekel: Gospod ima eno nevesto!
Najdragocenejše darilo, ki smo ga vsi prejeli, je krst. In zdaj nas Duh vodi po tej poti spreobrnjenja, ki se širi po vsem krščanskem svetu. To je še en razlog, zakaj je Katoliška karizmatična prenova prav privilegiran kraj za prizadevanje za to pot do enotnosti!
Ta poplava milosti je za vso Cerkev, ne samo za nekatere, in nihče od nas ni »gospodar«, drugi pa služabniki. Ne. Vsi smo služabniki te poplave milosti.
S to izkušnjo nenehno spominjate Cerkev na moč molitve slavljenja. Slavljenja, ki je molitev hvaležnosti in zahvaljevanja za Božjo milostno ljubezen. Morda nekaterim ta način molitve ni všeč, a zagotovo je v celoti del svetopisemske tradicije. Vzemimo za primer Psalme: David pleše pred Skrinjo zaveze, poln radosti in veselja... In prosim, naj ne pademo v držo kristjanov, ki imajo »Mihálin kompleks« in se sramujejo načina, kako se je David odločil slaviti Boga.
Radost, sreča, veselje so sad delovanja Svetega Duha! Ali kristjan doživlja veselje v svojem srcu ali pa je nekaj narobe. To je veselje razglašanja dobre novice evangelija!
Jezus v sinagogi v Nazaretu bere ta odlomek iz Izaije:
»Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.«
Lk 4,18‑19, Iz 61,1-2
Dobra novica, vesela novica: ne pozabite tega. Vesela novica: krščansko sporočilo je vedno veselo.
Tretji Malinski dokument »Charismatic Renewal and Social Action (Karizmatična prenova in družbeno delovanje)«, ki sta ga napisala kardinal Suenens in Dom Helder Camara, jasno navaja, da je Karizmatična prenova tudi služenje družbi, človeštvu.
Krst v Svetem Duhu, slavljenje, družbeno delovanje. Te tri stvari so neločljivo povezane. Lahko se globoko zahvaljujem, a če ne pomagam tistim v stiski, to ni dovolj. »Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja,« piše v Apostolskih delih (4,34).
Sojeni ne bomo po našem slavljenju, ampak po tem, kaj smo storili za Jezusa.
»Gospod, kdaj smo ti to storili? Ko ste to storili enemu teh najmanjših, ste to storili meni.«
prim. Mt 25,39-40
Dragi bratje in sestre, želim vam, da bi bil to čas premisleka, čas spominjanja na vaš izvor. Tudi čas, da pustite za seboj vse, kar je motivirala zgolj vaša skrb zase. Naj namesto tega to postane hrepenenje, da bi prisluhnili in z veseljem sprejeli delovanje Svetega Duha, ki veje kamor in kakor hoče!
Zahvaljujem se Katoliški bratovščini in ICCRS za organizacijo te Zlatega obletnice, za to vigilijo. Zahvaljujem se vsem prostovoljcem, ki to omogočate in ste mnogi tukaj prisotni. Želel sem pozdraviti člane osebja v pisarni, ko sem prišel, ker vem, kako trdo so delali! In ne za plačilo! Trdo so delali. Večina jih je mladih z različnih celin. Naj jih Gospod vse blagoslovi!
Še posebej sem hvaležen, da je moja prošnja, ki sem jo pred dvema letoma naslovil na vas, da bi svetovni Karizmatični prenovi dali eno mednarodno službo podpore s sedežem tukaj, začela dobivati konkretno obliko v aktih ustanovitve te nove enotne službe podpore. To je prvi korak, sledili bodo drugi, a kmalu bo enotnost, delo Svetega Duha, postala resničnost. »Glej, vse delam novo,« pravi Gospod (Raz 21,5).
Hvala, Katoliška karizmatična prenova, za to, kar ste dali Cerkvi v teh petdesetih letih! Cerkev računa na vas, na vašo zvestobo Božji besedi, na vašo pripravljenost služiti in na vaše pričevanje življenj, ki jih je preobrazil Sveti Duh!
Delite krst v Svetem Duhu z vsemi v Cerkvi, neprenehoma slavite Gospoda, hodite skupaj s kristjani iz različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti v molitvi in delovanju v imenu tistih, ki to najbolj potrebujejo, služite revnim in bolnim. To Cerkev in papež pričakujeta od vas, Katoliška karizmatična prenova, pa tudi od vseh tukaj: vseh vas, ki ste postali del te poplave milosti.
______________________________
foto: wikipedia