CHARIS in karizma

Vprašanje, kdo je »karizmatičen« in kdo ni, je v zadnjih mesecih prišlo na dan v številnih pogovorih: med predajo dokumentov, ki se tičejo CHARIS-a, na samem svetovnem srečanju molitvenih skupin v Rimu, na zadnjem evropskem sestanku molitvenih skupin KKP in v čisto vsakdanjih izmenjavah. Pa malo razčlenimo to zmedo »karizmatičnosti« v različnih kontekstih, v katerih živimo in delujemo:

V vsakdanjem življenju beseda »karizmatičen« pomeni, da ima nekdo posebno osebno privlačnost ali moč vplivanja na druge ljudi. Tako karizmatična oseba izžareva samozavest, druge navdihuje in jih pritegne s svojo osebnostjo, govorom ali vedenjem. V vsakdanjem življenju bi torej govorili o karizmatičnem voditelju, ki zna navdušiti ljudi s svojimi energičnimi govornimi spretnostmi; o profesorju, ki s svojo energijo in pristopom pritegne pozornost dijakov in študentov; o glasbeniku ali igralcu, ki na odru izžareva magnetno energijo, ki zlahka pritegne celotno občinstvo.

Moč takega vplivanja na druge se bistveno razlikuje glede na to, ali posameznik izhaja iz družbe ali iz sebe. Pozitivna karizmatična oseba, ki izhaja iz družbe, bo poudarjala ponotranjanje pozitivnih vrednot, opolnomočila in izobraževala bo druge, informacije bo delila odprto in transparentno, spodbujala bo sodelovanje. Na drugi strani pa bo negativna karizmatična oseba, ki izhaja iz sebe, poudarjala vdanost sebi in bo tako druge delala odvisne od sebe. Prepričanja, ki jih povezujejo, bo uporabljala za pridobivanje moči in vpliva, informacije pa bo delila skopo in zavajajoče.

Poleg negativnih karizmatičnih oseb je v družbi možnih še veliko negativnih vidikov, ki se tičejo predvsem manipuliranja realnosti. Zato se zdi, da smo v moderni družbi relevantnost karizme začeli razumeti v njeni ponarejeni obliki, kot da ni več resnična. Karizmo namreč umetno ustvarjajo masovni mediji, ki lahko zavestno iz nič ustvarijo podobo karizmatične osebe. S tako umetno karizmatično osebo ne moremo imeti osebnega stika, kar nadomestita televizija in internet. Tako karizmatične osebe niso več resnični ljudje, ampak zgolj produkt medijskih strokovnjakov, ki z oglaševanjem in odrskimi triki ustvarjajo umetno karizmo.

Znotraj Cerkve pa se odpirajo novi pomeni in nove napetosti, najprej med tako imenovano »institucionalno« in »karizmatično« Cerkvijo. Seveda, pri tem ne gre za dve različni Cerkvi, gre pa zagotovo za dva različna vidika, ki se med seboj dopolnjujeta. »Institucionalna« Cerkev se tiče strukturirane organizacije vere, kamor sodijo klerikalna hierarhija, kanonsko pravo, zakramenti, doktrina in celoten prenos nauka. Medtem ko se »karizmatična« Cerkev tiče živega, izkustvenega doživljanja vere, kot je osebni odnos z Bogom in izkušanje Svetega Duha. Tu ni toliko poudarka na formalnosti, ampak na živosti in prenovi srca. V tem kontekstu razumemo, da je v svojem bistvu celotna Cerkev »karizmatična«. Zato govorimo, da imajo, na primer, jezuiti svojo karizmo, salezijanci svojo, gibanje fokolarjev spet svojo itd.

Poseben pomen besede »karizmatičen« pa se zopet razvije znotraj Cerkve v okviru milostnega toka Katoliške karizmatične prenove. V tem kontekstu je »karizmatičen« nekdo, ki je odprt za delovanje Svetega Duha in za darove Svetega Duha, ki se razlivajo po krstu v Svetem Duhu. V Svetem pismu sveti Pavel v dvanajstem poglavju Prvega pisma Korinčanom našteje milostne darove, od katerih najpogosteje omenjamo: petje v jezikih, prerokovanje, ozdravljanje, razločevanje duhov, razlaganje jezikov, močna vera itd. Če torej nekdo znotraj KKP reče, da je »karizmatičen«, to običajno pomeni, da veruje v moč delovanja Svetega Duha danes in da sprejema in prakticira karizme.

Verjetno bi se strinjali, da tradicionalna Cerkev prepoznava zunanje izraze slavilne molitve v kontekstu KKP. To bi bilo glasno slavljenje, nerazumljivo petje v jezikih, molilci z dvignjenimi rokami, čustvenimi reakcijami in drugimi menifestacijami Duha. Velikokrat slišimo, kako ljudje poročajo o svojem začetnem odklonilnem odnosu do takega načina molitve. Tudi pokojni papež Frančišek, ki je pravzaprav idejni začetnik CHARIS-a, je najprej mislil, da so molilci znotraj toka milosti neke vrste »salsa klub«. Tudi sama se spomnim, da so mi najprej delovali kot neka sekta, zato nisem dovolila, da bi kdo zame molil. Najbolj zabaven opis »karizmatikov« sem slišala od nekega duhovnika, ki nas je imenoval »letalce«. V kontekstu tega slabšalnega odnosa nas ogorčeno protestiranje škofijskega duhovnika, čež da on pa res ni karizmatičen, ne more presenetiti. Pa čeprav bi ga lahko spomnili, da je pravzaprav karizmatična cela Cerkev.

V CHARIS-u na sestankih nekako uporabljamo besedi »karizmatična« in »nekarizmatična« entiteta pri vprašanju, katera entita spada v okrilje CHARIS-a in katera ne. In prav tu trčimo v zgoraj opisane različne pomene. Če gre zgolj za »karizmatične« entitete v pomenu, da je vsa Cerkev karizmatična, bi to pomenilo, da CHARIS združuje vse entitete, ki se strinjajo z osnovnimi cilji CHARIS-a. Kot sem izpostavila zgoraj, razumemo celotno Cerkev kot karizmatično, saj govorimo o različnih karizmah skupnosti, npr.: salezijanska karizma. Seveda, pa je CHARIS sad prvotne KKP, kjer je beseda »karizmatičen« izrazito povezana z darovi in prakticiranjem darov Svetega Duha v kontekstu krsta v svetem Duhu. Zato nastane popolnoma nov kontekst in razumevanje pomena besede. Izziv bi bil lahko tudi, kdo bi bil tisti, ki bi razločeval raven morebitne »karizmatičnosti« in s tem darov, ki se jih ne da izsiliti, ker so sami po sebi milost.

Zato CHARIS možnost pristopanja drugih entitet ne definira zgolj z besedo »karizmatičen«. V prvi vrsti vsak nacionalni koordinator prihaja iz vrst KKP. Za pristop drugih entit v CHARIS pa je potrebno izpolniti dva pogoja: Prvi pogoj je, da je entiteta priznana s strani Cerkve; drugi pogoj pa je, da ima entiteta krst v svetem Duhu kot temeljni kamen svojega delovanja.

Kaj to pomeni? Na primer, neka zelo aktivna skupina bi se lahko praktično distancirala od matične KKP in samostojno organizirala karizmatične dogodke. S tem bi delno izpolnila drugi pogoj. Še vedno pa ne bi mogla biti entiteta znotraj CHARIS-a, ker ne bi bila priznana s strani Cerkvene avtoritete. Obraten primer je župnija, ki je s strani Cerkve priznana. Temelj njenega delovanja pa ne more biti krst v Svetem Duhu, saj so temelji delovanja župnije podeljevanje zakramentov, kateheza in graditev skupnosti.

Pomen besede »karizmatičen« se torej spreminja glede na kontekst. Zato se mi zdi pomembno, da smo v različnih pogovorih pozorni, kako besedo uporabljamo in kako jo razumejo naši sogovorniki. Delovanje iz notranjega občutka, da vsi vse enako dojemamo, ne bo dalo pozitivnih rezultatov. Upam pa, da smo si edini vsaj v tem, da je karizmatičnost za evangelizacijo bistvena.