Formiranje novih voditeljev in priprava na novo generacijo

Najprej bi radi izkazali čast generaciji, ki je prišla pred nami. Za nas ste ta generacija vi, kar pomeni, da ima vsak od nas nekoga, ki mu želi izkazati čast. Mi, mladi v Prenovi, smo vam globoko haležni, saj ste imeli pogum, da ste začeli iz nič: ustanavljali ste molitvene skupine, zgradili skupnosti, sprejeli ste tok milosti, sprejeli ste karizmatično kulturo in jo razširili po naši celini. Za vse to se vam zahvaljujemo.

V Španiji nacionalna mladinska pastorala pogosto pravi: »Strop generacije pred nami postanejo tla za naslednjo generacijo.« Zaradi vašega trdega dela je naše izhodišče že zelo visoko. Zdaj želimo graditi na tem in nadaljevati vaše delo. Pa ne s ponavljanjem istih napak ali s kopiranjem istih uspehov, temveč z nadaljnjim napredovanjem.

Michel Moran je o vodenju nekoč dejala: »Dober voditelj ustvarja sledilce, veliki voditelj pa ustvarja druge voditelje.« Na enak način se morda veličina očeta ne meri zgolj po tem, kar je sam dosegel, temveč tudi po tem, kar dosegajo njegovi otroci. Za kristjane cilj torej ni biti večji od drugih, ampak videti, kako drugi postajajo večji od nas samih, saj je vse, kar počnemo, za rast Božjega kraljestva.

Mnogi mladi v Evropi se spopadamo z občutki negotovosti. Pogosto namreč ne vemo, kaj se od nas pričakuje, katero stališče naj zavzamemo in kako naj iz njega delujemo. Tudi avtoriteta je lahko izziv: lahko najstniki, ki že na splošno ne spoštujejo avtoritete, še manj spoštujejo avtoriteto mladih voditeljev; lahko pa celo odrasli v skupnostih ne priznavajo v celoti avtoritete mladih voditeljev.

Poleg tega obstaja tudi tako imenovani učinek nihala. Po eni strani nam je zaupano preveč odgovornosti (»Organizirajte ta tabor.« »Vodite to formacijo.« »Pripravite to srečanje.«), ne da bi nas naučili, kako se zadev lotiti. Po drugi strani pa obstajajo mladi, ki so goreči za Gospoda, pa ne dobijo nobenih odgovornosti. Rečejo jim zgolj, da naj počakajo. To sta skrajnosti, ki sta obe frustrirajoči.

Globoko čutimo, da kot voditelji nismo popolnoma pripravljeni. Počutimo se majhne in nepripravljene in prav zato hrepenimo po tem, da bi bili vodeni. Pokažite nam, kako se soočati z izzivi. Obstaja lep rek, ki pravi: »Metanje v globoko vodo te običajno ne nauči plavati, ampak je zgolj vzrok za strah pred globoko vodo.«

Prizadane nas tudi, ko vidimo koliko naših voditeljev je preobremenjenih in izčrpanih. To nas ne navdihuje, da bi tudi sami prevzeli odgovornost vodenja, kljub temu da te voditelje občudujemo, ker vemo, da se trudijo po svojih najboljših močeh. Zato mladi včasih oklevamo pri prevzemanju odgovornosti, ker enstavno ne želimo tudi sami izgoreti.

Večkrat so nam dane odgovornosti, za katere vemo, da jih nihče noče. Zavedamo se, da je pomembno začeti z majhnimi stvarmi in se ponižno učiti preko preprostih nalog, saj je tudi čiščenje stranišč lahko lekcija služenja. Velika razlika pa je v tem, ali je tam z nami kdo, ki nas uči, vodi, vzgaja in je preprosto prisoten. Da se ne počutimo osamljene, kot da smo sami v svojih odgovornostih, v svoji rasti in svojem poklicu. Kar si želimo, ni zgolj voditi, ampak tudi biti spremljani. Ne samo odgovornosti in poslanstva, ampak tudi mentorstva, spremljanja, formacije in spodbude. Ker se brez te podpore počutimo izgubljene, se včasih bojimo prevzeti kakršnokoli odgovornost.

V Svetem pismu najdemo veliko primerov, kako prenesti vodenje in učenčevstvo na mlajšo generacijo: Elija in Elizej, Mojzes in Jozue, Jezus in apostoli. V vseh teh zgodbah je nekaj skupnih korakov.

Prvi korak je klic. Vsak od njih je bil poklican, da sledi, služi in hodi ob svojem voditelju. Nato jim je bila sčasoma zaupana odgovornost. Izkazalo se jim je zaupanje, najprej v majhnih stvareh, nato pa v večjih. In sčasoma so lahko nadaljevali delo svojega voditelja, hodili so po njegovih stopinjah in celo prinesli nekaj novega.

Ključna točka: vedno so bili s svojim voditeljem. Skupaj so delili življenje. Videli so, kako njihov voditelj moli, kako ravna v težkih situacijah, kako ostaja zvest. Najpomembnejša lekcija ni bila, kako opravljati službo, ampak kako ostati blizu Bogu. Učenčevstvo torej ni zgolj učenje metod temveč predvsem posredovanje Duha Boga. Zato se je najpomembneje učiti, kako biti blizu Bogu. In ravno pri tem potrebujemo bolj izkušene, da nas ne naredite zgolj za voditelje, ampak za učence, ki živijo globoko ukoreninjeni v Kristusu.

Druga lekcija v Svetem pismu se tiče vlaganja v manjše število ljudi. Včasih smo v skušnjavi, da bi se potegovali za velike številke in se osredotočali na velike množice. Pravo vodenje pa pogosto kratkoročno izgleda manj učinkovito, saj pomeni investiranje v zgolj nekaj ljudi, tako da voditelj verjame v njihov potencial in hodi z njimi. S posvetnega vidika se to morda zdi počasno in neučinkovito, vendar se dolgoročno pomnoži. Tudi Jezus sam je izbral samo dvanajst apostolov, preko katerih je bil dosežen ves svet.

Ključna točka: novi voditelji stvari ne bodo delali na enak način kot njihovi predhodniki. Tega večkrat ni lahko sprejeti, pa je vendar del rasti. To, seveda, ne pomeni, da je vse dovoljeno; pomeni pa, da ne smemo čakati, da bo nekdo popoln, preden mu zaupamo kakršnokoli odgovornost. Če bi namreč čakali na popolnost, nihče nikoli ne bi vodil. Tudi apostol Peter je bil daleč od popolnosti, pa je Kristus na njem zgradil svojo Cerkev.

Učenčevstvo torej ni hiter proces. Jozue je desetletja hodil skupaj z Mojzesom, Elizej je preživel leta z Elijem, Peter je bil tri leta z Jezusom. Učenčevstvo zahteva svoj čas: čas preživet skupaj, čas učenja, čas rasti, ki na koncu obrodi sadove, ki trajajo.

• Kje so naši Jozue-ji in naši Elizeji? Kaj delamo, da bi oni lahko postali naši nasledniki?
• Ali mladim dajemo preveč odgovornosti in jih tako prezgodaj preobremenimo? Ali jim dokler niso popolni nikoli ne damo nobene odgovornosti in na obraten način povzročamo frustracije?
• Ali sprejemamo osamljenost, ki je del vodenja, in tudi mlade pripravljamo na to osamljenost?
• Ali smo pripravljeni, da ne bomo želi sadov? Mojzes ni vstopil v obljubljeno deželo, Jozue pa je. Ali smo sposobni narediti korak nazaj, ko je to potrebno?
• Se bojimo, da bodo mladi v resnici boljši od nas? Da bo to pokazalo naše napake in slabosti?