Slavljenje je čaščenje

V Razodetju 4,8 je opisano videnje čaščenja štirih živih bitjih pred božjim prestolom: »Brez prenehanja so govorila noč in dan: »Svet, svet, svet, Gospod Bog, vladar vsega, ki je bil, ki je in ki pride!« Zelo podoben opis najdemo tudi v Izaiju 6,3; kako serafi vzklikajo in govorijo: »Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami, vsa zemlja je polna njegovega veličastva!«

V današnjem svetu, kjer vse bolj prevladujeta govor o energijah in misel o duhovni povezanosti, sem včasih bila tudi sama ujeta v razmišljanju, da bomo po smrti morda le energija v nebesih. To me je pomirjalo – saj sem se veselila, da mi ne bo treba govoriti. Govor mi je vedno predstavljal težavo in sem imela cmok v grlu. Takšno posvetno razmišljanje mi je dajalo navidezno tolažbo, vendar me ni krepilo. Nisem rasla v besedah, niti v samozavesti. Velikokrat sem se spraševala kako naj ubesedim velike misli z lepimi, vzvišenimi besedami?
Veliko lažje je biti tiho in potiho jamrati. Toda tu, v teh vrsticah iz Razodetja, beremo, da živa bitja v nebesih govorijo – glasno, neprestano, noč in dan. In ne iščejo novih besed – vedno znova izgovarjajo eno in isto: »Svet, svet, svet.« To me pomirja. Ni treba, da sem teolog ali pesnik. Ni treba, da izumljam popolne stavke. Dovolj je, da z iskrenim srcem ponavljam en sam stavek, dan in noč. Dovolj je, da prihaja iz čistega srca.

Lahko tudi samo odgovarjam s starešinami nazaj kot piše v nadaljevanju (Raz 4, 11): »Vreden si, naš Gospod in Bog, da prejmeš slavo, čast in moč, ker si ustvaril vse reči, po tvoji volji so bivale in bile ustvarjene.« Vreden je preprosto za to, ker je zmagovalec, ker je vladar, ker že sedi na prestolu, ker je za nas že vse naredil in žrtvoval največ kar lahko Oče naredi. Dal je svojega Sina, da bi mi živeli, da bi imeli Svetega Duha, da bi imeli večno povezavo z njim. In v slavljenju, ki je pogovor z Njim, je naš prostor, kjer mu z besedami dajemo čast.

Jezus v velikoduhovniški molitvi pravi: »Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno.« (Jn 17,20-22) Torej, Jezus nam je že dal svoje veličastvo in svojo slavo. Dal nam je svojo moč, imamo poln, neskončen rezervoar Božje moči, božje slave. Beseda za moč v Svetem pismu izhaja iz grške besede dynamis. SSKJ pravi da je dinamo stroj za proizvajanje enosmerne električne napetosti, dinamit pa je razstrelivo. Torej smo lahko prepričani, da imamo preko vere v sebi moč slave, ki se lahko razstreli preko nas. Ko dinamit poči, močno poči vse naokoli. Samo vžgati moramo vžigalno vrvico, izreči moramo naj se božja moč izlije na vse ranjene dele naše duše, da se izlije na celoten prostor, na vse prisotne osebe in preobrazi vse v svojo Luč. Bolj ko bomo hvalili ter poveličevali Njegovo slavo, Njegovo moč, večja bo ta eksplozija. Samo prositi moramo zanjo in se bo spustila iz nebes in sprostila iz nas, kamor jo je sam Jezus položil. Takrat se uresniči to kar opisuje sv. Pavel: »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu –, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha.« (2 Kor 3,18) V prejšnjih vrsticah tega poglavlja sv. Pavel govori o zagrinjalu, ki ga je Mojzes imel čez obraz, ko je govoril ljudstvu, saj je ves žarel, ko je prišel z gore Sinaj po pogovoru z Bogom. Pravi, da nam je Kristus to zagrinjalo odstranil. Zagrinjalo se odstrani samo od sebe, ko se obrnemo stran od naših grehov ter nastopi svoboda Svetega Duha. Ta nam pa omogoča, da kot Mojzes lahko gledamo božje veličastvo in žarimo kot je žarel Mojzes. Kot v odsevu ogledala nas božje veličastvo spreminja v svojo podobo, v svojo luč, v svojo moč, v Božje veličastvo, v Njegovo zmago. Spreminjamo se v isto, božjo podobo, iz veličastva v veličastvo; skozi slavljenje in čaščenje Boga.

Pavel v pismu Hebrejcem govori o odsevu, ki je Jezus sam: »On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse.« (Heb 1,3) Jezus sam se je tudi spremenil na gori (Mt 17,2). Sveto pismo navaja, da je sijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. Vsem, ki odkrivamo slavljenje želim, da bi vedno odkrivali to svobodo, ki nam jo daje Sonce pravičnosti in da bi skakali od veselja kot telički iz staje, kot pravi prerok Malahija (3,20).

Priznam pa, da ni lahko vstajati od veselja kot telički, kakor jih opisuje Malahija. Že samo majhne stvari vsakdanjika mi vzamejo veselje na obrazu. Kaj šele, da bi ga slavila sredi hudih preizkušenj. Le zakaj bi v takih trenutkih plesala, vzela kitaro v roke in se veselila pred Gospodom? Zakaj bi moje srce v takih trenutkih čutilo veselje in ne žalost ter zaskrbljenost? Zato, ker prerok Nehemija pravi: »Ne bodite žalostni, kajti Gospodovo veselje je vaša moč.« (Neh 8,10) Sovražnik mi ob preizkušnjah vzame veselje. To je vse, kar mi mora vzeti, da sem nesrečna. Ni potrebno, da mi vzame odnose ali pa stvari, ki jih imam; dovolj je, da mi vzame veselje. Kajti v Gospodovem veselju je moja eksplozivna moč. Je moč, ki premaga vse napore, premaga vse preizkušnje. Prerok Nehemija ne govori o navadnem človeškem veselju, ki je odvisno od okoliščin. Gre za veselje, ki izhaja iz Boga samega, iz spoznanja, da nas On ljubi, nam odpušča in nas sprejema, ter nam daje vse kar potrebujemo. Predvsem pa nam daje notranjo moč, pogum in mir. To je veselje, ki nas obnavlja za življenje z zaupanjem, upanjem in hvaležnostjo. To veselje krepi našega duha, tudi sredi težav, ker ne izvira iz zunanjih okoliščin, ampak iz odnosa z Bogom, ki nas ljubi in daje smisel našemu življenju.

To je moje čaščenje: na oltar pred Boga dajem vse kar me bremeni, da se očistim. Da lahko s čistim srcem gledam Božje veličastvo. To je moja moč: gledati kakor v ogledalu božje veličastvo in se spreminjati v isto podobo, iz veličastva v veličastvo.