Slavljenje je predvsem čaščenje Boga za to, kar Bog je.

Psalm 90, 2 pravi: »Preden so bile rojene gore in si oblikoval zemljo in svet, od vekov in na veke si ti Bog.« V Razodetju 1, 8 piše: »Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega.« Bog je torej izven časa. Čas ima v svojih rokah tako močno, da ga je zmožen celo vrteti nazaj kar pokaže v Iz 38, 7-8 ko pravi: »To naj ti bo znamenje od Gospoda, da bo Gospod izpolnil, kar je rekel: glej, pomaknil bom senco na stopnicah, ki se v soncu spušča po Aházovem stopnišču, za deset stopnic nazaj.« In sonce se je vrnilo za deset stopnic nazaj po stopnicah, ki jih je prešlo..«

Janez 1, 3 piše: »Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« Bog ima v rokah tudi vso materijo. V Kološanom 1, 16-17 je zapisano: »kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse ...« Bog je torej brez materije, je pa ustvaril vse kar vidimo in ne vidimo, vse kar lahko primemo, čutimo.

Bog je tudi izven prostora, hkrati je pa povsod navzoč kot pravi Psalm 139, 7-10: »Kam naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem? Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven. Če bi dvignil peruti jutranje zarje, če bi prebival na koncu morja, tudi tam bi me vodila tvoja roka, držala bi me tvoja desnica.«

Bog je kot najprej Stvarnik in to je njegova prva, osnovna naloga. Sveto pismo že v 1 Mz 1, 1 začne govoriti o Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo. Najprej je ustvaril svet v katerem živimo. Ko mi ustvarjamo, ustvarjamo iz gline, iz glasu, iz papirja, barvic, besed itd. Bog pa je svet ustvaril s pomočjo Svetega duha izven prostora, časa in materije. Ustvaril je nebo in zemljo, ki je bila pusta in prazna. Le duh Božji je vel nad vodami. On zmore ustvarjati brez da bi karkoli oprijemljivega imel v roki. Božji duh je tisto, iz česar naš Stvarnik ustvarja.

Bog je vladar in ima oblast. Izaija je videl: »Gospoda, ki je sedèl visoko na vzvišenem prestolu in njegova vlečka je napolnjevala svetišče.« David v psalmu 110 piše: »Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog.« To je vladar, ki nas vabi, da se usedemo v tem njegovem svetišču ob noge na njegovo desno stran in mirno počakamo, da položi sovražnike k našim nogam.

Na svetu obstaja mnogo različnih bogov in tudi sami si jih ustvarjamo, ker smo nepopolni. Ampak naš Bog je Najvišji Bog. Tisti, ki nam celo naše nasprotnike izroča v naše roke. Tako Melkizedek blagoslovi Abrahama: »Blagoslovi naj te, Abram, Bog Najvišji, ki je ustvaril nebo in zemljo! In slavljen bodi Bog Najvišji, ki ti je dal v roke tvoje nasprotnike!« 1 Mz 14, 18-20

Naprej v 1 Mz 3, 14 pravi Bog o sebi: »Jaz sem, ki sem.» V 1 Mz 22, 14 ga Abraham imenuje: »Gospod bo preskrbel« in s tem pove veliko o njegovi zanesljivosti. V Ps 68, 35 govori o vsemogočnem Bogu, katerega veličastvo se razpostira nad oblakih. V 1 Mojzesovi knjigi 17, 1; Bog same sebe imenuje mogočnega. Njegova mogočnost je tolikšna, da povabi Abrama naj hodi z Njim, sklene z Njim zavezo, pogodbo in mu obljubi, da ga bo namnožil. Svojo mogočnost je pokazal tako, da je devetdesetletnemu Abramu in njegovi nerodovitni ženi Saraji podaril sina. Ampak ne samo sina, Abrahama postavi za očeta mnogih narodov. To je naš mogočni Bog, ki svojo mogočnost deli z nami in nas s tem blagoslavlja.

Hagara ga imenuje: »Bog, ki vidi«, Abraham pa Boga v 1 Mz 21 poglavju imenuje »večni Bog«. Potem ko pa Abraham daruje Izaka ga imenuje tudi kot »Bog, ki poskrbi«. Sredi puščave, ko je Izaelskemu ljudstvo dal zakone in jih preizkušal, se jim je razodel kot Gospod, tvoj zdravnik. Ni bilo vode za piti, in jim je dal sladko vodo. Mojzes je po bitki z Amalečani postavil oltar in ga imenoval Gospod je moj prapor. Za Mojzesa je bil Bog njegov zaščitnik, vodnik v bitki, njegov ponos. Ko Bog pokliče Gideona preko Gospodovega angela, se Gideon hoče prepričati da je to res Bog, ki mu govori. Kajti sebe je imel za zadnjega, ki bi se mu to lahko zgodilo. Bil je poslednji v hiši njegovega očeta, kot je sam rekel zase. Zato se mu ni zdelo, da bi bil primeren, da gre nad Midjance. Ko mu Bog da potrditev z znamenjem, mu Gideon postavi oltar in ga poimenuje »Gospod je mir.« S tem mirom gre nad Midjance in razdre Baalov oltar.

Zelo priljubljeni Psalm 23 govori o tem, da je Gospod naš pastir in da nam pogrinja mizo dobrot v pričo naših nasprotnikov. Jeremija 23, 6 govori o tem, da je »Gospod, naša pravičnost.« V Ezekijelu, na koncu poglavja, ki govori o vratih v novem Jeruzalema pravi, da bo ime mesta: »Gospod je tam.« Ob tem pa ne moremo prezreti pomena Jezusovega imena »Bog z nami«, ki potrjuje, da nas Bog nikoli ne zapusti. In ta Bog, ki je z nami - njega je Bog povzdignil nad vse, mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom. Da se v njegovem imenu, imenu Jezusa pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo. Zato da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta ( Flp 2, 11). To je Bog, ki pravi, da je v začetku bila Beseda in da je bila Beseda pri Bogu in da je bila Beseda Bog. Kasneje nas pa uči v 6 poglavju Matejevega evangelija, kako moramo moliti in začne: »Oče naš, ki si v nebesih« On je naš oče, ki je v nebesih. Moj oče, ki je v nebesih.

On je Beseda in do njega pridemo s tem da molimo, da se pogovarjamo in uporabljamo Besedo. Besedo, s katero je On sam ustvaril svet - tebe in mene in vse okoli nas. Z besedo je prišel do nas. Vabim vas, da še sami odpremo Sveto pismo, poiščemo Božje atribute mogočnosti in veličine, da ga bomo lahko v svojih besedah slavljenja častili in se mu klanjali.