Slavljenje: pogovor z očetom, ki ga vodi Duh

Ko ustvarimo vzdušje slavljenja, je tako, kot da bi se peljali iz mesta v naravo opazovati zvezde. V mestu zaradi množice luči zvezd ne vidimo. Zvezde so sicer vedno na nebu, le mi jih ne vidimo zaradi različnih motilcev. Prav tako je Bog vedno zmagovit in vedno tukaj, pripravljen. Problem je v tem, da ga mi ne vidimo, ker nismo prehodili določene poti, da bi ga opazili. Čisto človeško se lahko zgodi, da slabo vodimo slavljenje, ampak Bog zaradi tega takrat ne bo manj močan, prav nič manj kraljevski. Kaj torej lahko naredimo da pridemo pod zvezde Nebeške slave?

V Mt 18,20 piše: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« Bog je torej z nami že takoj, ko se zberemo. In ker je Bog z nami in je prisoten, kot nam pove že samo Jezusovo ime, je slavljenje dialog, pogovor. Slavljenje pogosto vzamemo kot iskalno akcijo. Prepričani smo, da če gremo skupaj in dovolj globoko ter dovolj daleč, nam Ga bo tokrat morda uspelo najti. Na koncu, ko Ga najdemo, imamo 5 minut časa za pogovor z njim. To delamo kljub temu, da neprestano poslušamo Božjo besedo, beremo iz Svetega pisma, da je pravzaprav on tisti, ki je z nami v nenehnem dialogu.

Ko slavimo ali vodimo slavljenje, ni prav, da smo na poti iskanja Boga, saj je On že tukaj. Bog nas že čaka pri prvem vstopu v prostor. Smo nepopolni in je zato čisto normalno, da pozabljamo na to dejstvo. Ker je naš vidni čut zelo močan, je priporočljivo, da postavimo spredaj pred skupino prazen stol. Tako lažje sproti ozaveščamo, da je Bog preprosto tukaj. Sedi pred nami in nas posluša ter nam govori.

Hvajenje in zahvaljevanje je izražanje hvaležnosti za to, kar je Bog storil za nas. Ko slavimo, Ga občudujemo in častimo zaradi tega kar je in ne zaradi njegovih del. Slavljenje pomeni priznati Bogu njegovo vrednost, njegovo veličino, izkazujemo mu ljubezen, poslušnost, zvestobo. Že sama beseda za slavljenje v grščini pomeni »pokloniti se, poljubiti Mu roko«. Slavljenje je torej dejanje podrejanja Bogu. To je simbolično in zelo konkretno dejanje ki sporoča: Ti si Bog, ti si Kralj in jaz nisem vreden. Jaz sem le preprost služabnik. V Ps 95, 6 piše: "Pridite, padimo na kolena in se priklonimo, pokleknimo pred Gospodom, ki nas je naredil." V Jn 4, 24 pa piše: »Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici."

Verjetno ste že srečali kakšnega soseda, prijatelja ali znanca, s katerim ste se pogovarjali tako, da za vašo besedo, misel ali celo vdih ni bilo prostora, saj je ta druga oseba ves čas prevzemala pobudo in s svojim govorjenjem zapolnila ves čas vajinega pogovora. V takem primeru običajno samo poslušamo in čakamo, da srečanje mine. Najbrž se ob takšnem srečanju sprašujemo, če je bilo sploh potrebno, da smo bili tam. Ali se morda kdaj Bog tako počuti ob nas, v našem slavljenju? V molitvi smo doživeli močno katarzo, ker smo dali iz sebe vse, kar nas je težilo. Vendar to ni bil pravi pogovor. Bog je bil le zvočni zid. Kot voditelju slavljenja se mi tak pogovor z Bogom lahko zgodi že zaradi preproste želje, da bi naredili res dobro slavljenje. Spomniti se pa moramo, da je tukaj še Božji del dialoga. Izkušnje nam govorijo, da nam v slavljenju Kralj slave govori preko tišine, prostega slavljenja, molitve v jezikih in preroških besed. Tega se pa ne da kontrolirati in vnaprej predvidevati.

To je čas v slavljenju, ki lahko za nas hitro postane prava miselna borba. Naši miselni procesi skušajo napolnit to praznino s popolnoma neosnovanimi prepričanji in vprašanji. Kaj pa si bodo ljudje mislili? Ali bo še dolgo trajalo? Kaj pa če sem pozabila štedilnik prižgan? Jutri ne smem pozabiti kupiti mleka. Ali pa se medtem sprašujemo, kaj bomo zmolil, ko bo tišine konec. Tišina včasih traja za voditelja dlje kot za ostale in je lahko popolnoma brez sadov, celo mučna. Prav je, da to tišino vedno znova na glas osmislimo, da jo bomo vsi lažje doživeli in se zavestno spustili vanjo. Na ta način lahko Bog zelo močno spregovori. V slavljenju smo velikokrat glasni in polnimo vsak kotiček prostora s pesmijo, z besedami molitve, vzpodbudami in še s čim. Ne smemo pozabiti, da si bomo naslednji dan zapomnili srečanje z Bogom in ne kako so si pesmi sledile, katere pesmi smo peli ali katere molitve smo zmolili. Ne glede na to, ali vodimo slavljenje ali pa samo prisostvujemo slavljenju, je najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo, ta, da naredimo prostor, da se lahko zgodi srečanje z Bogom. Noben seznam pesmi, glasbeni instrumenti, popolne molitve, besede, luči ali karkoli drugega ni bolj pomembno. To so samo orodja, da vsi pridemo do dialoga z Bogom. Popolnoma sprejemljivo je, da včasih popolnoma utihnemo.

Prosto, spontano slavljenje je čas, ko ne pojemo pesmi. Ko glasbeniki igramo en akord ali dva in ju ponavljamo, medtem ko prosto molimo z besedami, ali molimo v jezikih, ali pa se prepustimo samo zvoku kitare in akordov. Akord, ki ga kitaristi igramo, je ponavadi zadnji akord v pesmi ali akord, s katerim se začne naslednja pesem. Lahko pa izmenjujemo tudi dva akorda. Če boste glasbenikom rekli, naj v tem času izmenjujejo akord 1. in 4. stopnje, bodo vedeli, o čem govorite. Res je, da imamo pesmi, ki so zelo močne, blagoslovljene, in se ob petju teh pesmi odprejo nebesa. Čas prostega slavljenja je pomemben, ker se tvoje srce lahko še globlje izpove. Je čas, ko Bog spregovori. To je čas, ko ne pojemo pesmi, je čas ko preprosto s svojimi besedami govorimo Bogu kaj je On za nas. Tisto, kar smo se ob izgovorjenih besedah v pesmih spomnili, začutili, zaslišali v svojem srcu, da bi jim dodali. Tako prosto slavljenje lahko dodamo na koncu pesmi, preden začnemo naslednjo pesem. Lahko se tudi med pesmijo ustavimo in prosto slavljenje dodamo vmes, preden začnemo naslednjo kitico ali refren in prosimo glasbenike, da igrajo 1. in 4. stopnjo. Vsi pa na ta način dobimo prostor, da prosto slavimo, kar nam Duh da. To je prosti pogovor, kjer spregovorijo Božje globine, ki nam jih odpre pesem, ki smo jo peli pred tem. Nato lahko nadaljujemo s pesmijo, oziroma nadaljujemo z naslednjo. To je čas, da voditelji slavljenja dopustijo, da skupina vodi molitev. Včasih nas skupnost vodi, da postanemo zelo močni, glasni v veselju skupaj s ploskanjem. Včasih lahko tudi pademo v nekakšno meditativno vzdušje. Bog je z nami, kjer smo dva ali trije zbrani in cel prostor, cela skupina skupaj vodi glasbenike v smer, kamor naj bi šli. Ni prav, da kot glasbeniki ali voditelji umetno ustvarjamo vzdušje, ampak naj ga ujamemo točno tam, kjer v tistem trenutku je.

V času slavljenja lahko tudi molimo v jezikih. Ponavadi je to prostor prostega slaveljenja in molitve v jezikih. Molitev v jezikih je čas, kjer so naši možgani osvobojeni in lahko lažje slišijo Boga. Možgani v molitvi v jezikih niso zaposleni, ne razmišljajo kaj bi povedali ampak se usta sama od sebe odpirajo, ostalo pa dela Bog. Znanstveniki so dokazali, da v času, ko molimo v jezikih uporabljamo tisti del možganov, ki je aktiven, ko poslušamo, in ne tistega dela možganov, ki je aktiven pri govoru. Molitev v jezikih je pravzaprav prostor poslušanja Boga. To je čas, ko Bog govori v podobah, besedah, slikah, občutkih. V tej molitvi se zavestno odpovemo nadzoru svojega razuma ter dovolimo, da nas vodi Duh – tudi če našim človeškim ušesom to zveni nekoliko nenavadno. Lahko bi rekli, da s tem odpremo prostor, v katerem Duh stopi v dialog z nami.

Preroške besede so največkrat izrečene na koncu srečanja. Kot besede, s katerimi gremo domov in smo z njimi zaposleni do našega naslednjega srečanja. S tem sicer ni nič narobe, vendar so preroške besede namenjene že našemu pogovoru z Bogom v trenutkih, ko smo sredi slavljenja, morda ko smo na začetku slavljenja. To je dar, ki vodi celo skupino skozi pogovor z Njim. Na ta način postane naše slavljenje resnično srečanje z Bogom. In ko slavimo v skupini, tudi vzpodbujamo druge, da spregovorijo, da komunicirajo. S tem tudi skupina slavilcev postane družina. Doživeti skupno srečanje z Bogom nas poveže veliko globlje. Včasih je zaradi takih srečanj z Bogom potrebno spremeniti pesem, ki smo jo na začetku načrtovali, ali pesem dodati glede na to, kam nas Duh vodi.

Kaj lahko naredimo, če v skupini nimamo glasbenika? Povsod po svetu priporočajo, da si pomagamo s posnetki iz YouTuba. Tudi za prosto slavljenje in molitev v jezikih se najde čudovita instrumentalna slavilna glasba (Worship Music). Predlagam, da si Slovenci pomagamo s spletno stranjo jubilate.donbosco.si, kjer si lahko naredite svoj seznam pesmi za slavljenje. Ta spletna stran ima namreč poleg besedila pesmi in akordov tudi posnetke pesmi iz YouTube. To spletno stran lahko preprosto uporabljate, enako kot glasbeniki, le da za slavljenje brez glasbenikov uporabite YouTube posnetke, ki so poleg besedil.

Ne smemo pa pozabiti, da je bistvo slavljenja v izražanju Božjega veličastva, ki pa ga lahko naredimo tudi brez glasbe. Zelo močne izkušnje slavljenja se zgodijo, ko smo primorani slaviti brez glasbe. Ko nimamo kitare, nimamo instrumentov in moramo uporabljati samo svoje besede in spomine na besede iz Svetega pisma, kaj vse Bog je. Tudi za vsakega glasbenika še prav posebej, zelo priporočajo, da ostanejo sami, s svojimi besedami pred Kraljem. Sama imam izkušnjo, da je vsako slavljenje po takšnem začetku, po tem še bolj globoko, bolj doživeto in bolj zajame bistvo. Besede iz pesmi in akordi potem postanejo veliko bolj živi.

Glasbeniki se moramo za slavljenje premakniti dol z odra, pred oltar. Na to je Michelle Moran na srečanju v Rimu nas glasbenike še posebej opozorila. Povabila nas je, da iz glasbenikov postanemo slavilci, ki so dovolj fleksibilni in poslušni, da opazimo, kam vodi Duh slavljenja. Vodenje slavljenja namreč ni enako nastopu ali koncertu, kjer se predstavi skupina vrhunskih glasbenikov. Odlično petje in igranje še ne pomeni, da gre za pravo slavljenje. Prisotnost glasbenikov v molitveni skupini samo po sebi ne naredi dobrega slavljenja. Vodenje slavljenja je služenje, ki druge vodi, da se lahko odprejo Bogu. Da se odprejo za ta dialog z Bogom. Vse prevečkrat smo na odru mi sami, namesto da bi bili pred oltarjem, kjer bi častili Kralja Slave na oltarju. Šele pred oltarjem, na kolenih, bomo lahko zagledali Njega, ga poljubili in začeli pogovor z Njim. Na ta način postanemo pravi slavilci. Zato bodimo voditelji slavljenja najprej sami iskreni častilci, pripravljeni slediti smeri, ki jo nakazuje Sveti Duh. Glasba je pri tem dragoceno orodje in opora, vendar sama po sebi še ne pomeni slavljenja. Slavljenje je najprej in predvsem čaščenje Boga zaradi tega, kar On je!

Vir:

- CHARIS Avstralija, Walk on Water, Spirit-Led Worship, Matt Humphreys

- CHARIS: Prvo svetovno katoliško karizmatično srečanje molitvenih skupin v Rimu