»Vesela priča upanja«

V jubilejnem letu 2025 se je na Prvem svetovnem katoliškem karizmatičnem srečanju skupin z geslom »Vesela priča upanja« zbralo skoraj 1000 ljudi iz 66 držav po celem svetu. Slovenijo sva zastopali z gospo Špelo Furman, ki že leta skupaj s svojo družino vodi slavljenje v molitvenem občestvu KKP sv. Jožef – Podutik.

Okolje ta vikend v Rimu je bilo res svetovno z Južno Ameriko in Afriko kot najbolj zastopanima kontinentoma. Največja jezikovna skupina je bila zagotovo španska, poleg seveda angleške, italijanske, portugalske in francoske. Večina govornikov je govorila vsaj dva od teh jezikov, nekateri celo kar naenkrat med svojimi nagovori. V vse te jezike so za udeležence celoten dogodek tudi prevajali, kar je bil zagotovo svojevrsten prevajalski zalogaj.

Med obroki je bilo dovolj časa in prostora, da smo se udeleženci med seboj srečevali in si podeljevali svoje izkušnje karizmatičnih molitvenih skupin, ki jih živimo doma, in širše vloge CHARIS-a. Vikend je bil prežet z odprtimi odnosi, slavljenjem, besedami vednosti in preroškimi besedami. Nagovori gostov so bili polni vzpodbud, prav tako pa tudi težjih dejstev, s katerimi se bomo morali soočati, ker so del relanosti, v kateri živimo in delujemo. V tem kontekstu navajam nekaj vsebinskih poudarkov, ki se mi zdijo zanimivi tudi za refleksijo slovenske KKP:

Karizmatična molitvena občestva zlahka izgubijo svojo identiteto. Namesto da bi gojila in dajala prostor karizmam (slavljenje, jeziki, razlaganje jezikov, podobe, besede vednosti, napovedi, preroštva itd), se navadijo svoje rutine in ničesar več ne tvegajo. Nazadnje voditelj karizmatične skupine vodi molitveno občestvo, ki se zbira pri molitvi rožnega venca, in niti ne zazna, da je celotna skupina izgubila svoj karizmatični značaj.

Vodenje slavljenja ni koncert profesionalnih glasbenikov, zato vsako petje in igranje, pa naj bo še tako odlično, še ni nujno slavljenje. Vodenje slavljenja je služba, ki druge vodi, da se lahko odprejo Bogu. Zato naj bodo voditelji slavljenja v prvi vrsti najprej sami slavilci, ki so dovolj fleksibilni, da so lahko poslušni, kam jih Duh vodi. Glasba je tista, ki slavljenje podpira, ni pa sama po sebi slavljenje.

Karizmatična prenova se je začela kot molitveno občestvo, zato molitvena občestva ostajajo bistvena. So tiste entitete, ki sprejemajo ljudi, ki so na novo doživeli krst v Duhu, da najdejo svoj pristan, nego, se lahko naprej gradijo in napredujejo v Duhu na zrel način. Sami bi bili namreč lahko že kar nevarni, ker bi nekontrolirano kot na novo vžgani delovali ali pa bi se ta njihov novi ogenj na hitro pogasil.

Molitveno občestvo ni namenjeno svetnikom, ampak je prostor milosti, sprejemanja in ljubezni, kjer se vsi lahko izpraznijo, se predajo Bogu in svojo moč izročijo nazaj Njemu. Vsako tekmovanje za položaj, moč, vodenje ali ljubosumje uniči prav občestvenost in tako pretok milosti.

Poslanstvo ni nekaj, kar bi nam nekdo določil vnaprej in od zunaj. Gre za skupno razločevanje občestva od znotraj. V tem kontekstu je Michelle Moran rekla celo: »Prosim, ne recite doma, da je Michelle Moran rekla, da moramo narediti to in to. Jaz nimam pojma, kako naj bi vi delali stvari.«

Voditelji so tisti, ki so povabljeni, da drugim dovolijo, da delajo napake. Če napak ni, zgolj pomeni, da nihče nič ne dela. Voditelj je tako tisti, ki tvega in investira v druge, jih skupaj s samim seboj spodbuja v vlogo učenca. Vse službe so enakovredne, zato v trenutku, ko nekdo misli, da je pomembnejši od ostalih, občestvo ni več v ravnovesju. Najboljši voditelji so lahko brez darov, imajo pa karizmo sinteze, kar pomeni, da znajo združevati vse karizme drugih, da delujejo skupaj.

V luči škandalov zlahka sprejmemo, da nas vsak lahko razočara, zato naj ne idealizirimo nobenih voditeljev. Ne osebnih voditeljev, ne duhovnikov, ne škofov, ne kardinalov. Znotraj formacije duhovnikov se bo moralo marsikaj spremeniti, zato smo povabljeni, da smo z našimi duhovniki in škofi potrpežljivi in usmiljeni. Pomembno je, da ne čakamo na njih, ampak enostavno vodimo z zgledom in nenehno sejemo, pa naj bo naše seme zgolj nasmeh, prisotnost ali potrpežljivost. Duh bo poskrbel za rast.

Posebnost CHARIS-a je, da ni javno združenje laikov, temveč organ, ki ga je ustanovil Sveti sedež prek Dikasterija za laike, družino in življenje, ki ima javno pravno osebnost. Vse karizmatične realnosti, ki se identificirajo s tokom milosti, se lahko registrirajo v CHARIS, ki svoje delovanje deli na različne komisije za: molitvene skupine, skupnosti, krst v svetem Duhu in evangelizacijo, posredniško molitev itd. Pomembno se mi zdi, da bolj ozavestimo delovanje CHARIS-a znotraj slovenske KKP, saj smo del te velike zakladnice idej in izkušenj. CHARIS kot tak ni bil ustanovljen, da promovira karizme zgolj znotraj KKP, ampak znotraj celotne Cerkve.