Slavim Boga

Poseben poudarek želimo posvetiti celotni molitveni dinamiki - srčnemu prostoru slavilca, saj ta bistveno vpliva na vsakega, ki vodi ali sodeluje v slavljenju.

Vzpodbujamo slavljenje v vsem, kar delamo, živimo in smo predvsem in najprej zunaj časovnega in prostorskega slavljenja, ko smo na molitveni skupini. Ustvarjati želimo okolje v naših srcih, volji in mislih v katerem lahko naše slavljenje resnično in globoko zaživi. Vsakodnevno pripravljeni srčni prostor nam omogoča, da se pristno srečamo z Božjo slavo, ko bomo s kitaro v roki sodelovali na molitveni skupini. Tako korak za korakom vstopamo vse bolj v sijaj Njegove slave, ki spreminja naša življenja.

Ne želimo samo prepevati lepe pesmi in navduševati s svojimi glasovi in različnimi talenti. Naš cilj je razsvetliti temo in prinašati zmagovito, čudežno, močno, kraljevsko Božjo slavo.

Ena najmočnejših resnic v Svetem pismu - Božja slava preobraža in vedno znova poustvarja. Slava je predstavljena kot vidna, resnična, otipljiva in tako močna, da je Mojzes obstal pred njo. To nikakor ni bila in še vedno ni abstraktna ideja. Tako je močna, da je onemogočila naravno delovanje človeka, v 2 Mz 40,34–35 je bil to Mojzes. Takole beremo: "Shodni šotor je tedaj pokril oblak in Gospodovo veličastvo je napolnilo prebivališče. In Mojzes ni mogel vstopiti v shodni šotor, kajti oblak je obstal nad njim in Gospodovo veličastvo je napolnjevalo prebivališče."

Božja Slava napolni prostor in človek je opazil, ko se je to zgodilo. Oblak Božje Slave je vidno znamenje Božjega veličastva. Tako gost oblak je bil, da niso mogli več opravljati svojega dela. V 2 Krn 5, 13-14 je zapisano, da je ljudstvo enodušno slavilo: " ...so trobentači in pevci enodušno in skladno zapeli v slavo in zahvalo Gospodu. Kakor hitro je zadonel glas trobent, cimbal in drugih glasbil v čast Gospodu, »ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota«, je hišo, Gospodovo hišo, napolnil oblak, tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli pristopiti, da bi opravili bogoslužje. Kajti Gospodovo veličastvo je napolnilo Božjo hišo." Slava je prišla po enotnem slavljenju. Bog odgovori na enodušno češčenje, na enotno hvalo, na iskreno slavljenje.

"Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj. Kajti glej, tema pokriva zemljo in megla ljudstva, nad teboj pa vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj." je zapisano v Izaiju 60,1–2. Svetloba sonca vsako jutro odstrani vso temino noči. Prav tako vzhaja Gospodovo veličastvo nad tabo in nad mano. Nad nami vsemi. Ko pride Božje veličastvo vsa temina, ki jo velikokrat nosimo s seboj, izgine. Izgine žalost, depresija, strah, brezup, tesnoba, zmeda, nejasnost, slepota, praznina, boleči spomini, ...

V Mt 17, 5 spoznamo, da Bog tudi govori iz Božjega oblaka Slave. Govori, potrjuje in razodeva. In ne samo to. Uči nas, koga moramo poslušati: "Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!«

Kdo je njegov ljubljeni Sin nam razodene v Heb 1, 3 ko pravi: "On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja." Odsvit je tisto, kar se pokaže na površini svetlobe, vidno, a v zmanjšani izvorni moči. Ta odsvit je Jezus – prišel je iz Božje Slave in se vrnil na desno stran Očetovega veličastva. Za nas je postal človek, da bi se ga lahko dotaknili, začutili in izkusili njegovo prisotnost. Znova in znova.

Tudi Jn 1, 14 to potrjuje "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." Božja Slava postane tako dostopna, domača, da se naseli k nam. Kar je bilo nekoč dostopno samo izbrancem v najsvetejšem delu templja, je danes dostopno nam vsem. Ker je beseda postala meso in se je naselila z nami. Z nami živi, z nami prebiva. Božje veličastvo se je naselilo k nam. In ne samo k nam, ne samo za nas.

Hab 2, 14 pravi, da je Slave toliko kakor vode pokrivajo morje. Bog želi, da bi njegova Slava preplavila svet. Namenjena je za vso zemljo, za vso človeštvo. "Kajti zemlja se bo napolnila s spoznanjem Gospodovega veličastva,kakor vode pokrivajo morje."

Srce Božjega delovanja, Božje Slave je Jezus, ki nas polni s svojo zdravilno močjo. Jezus iz katerega je izhajala takšna moč, da je ozdravljala vse. Grški prevod besede moč je dunamis, kar bi mi prevedli dinamit. Jezusova moč je dinamit in eksplodira. To je Božje veličastvo, ki se je naselilo k nam, za nas da bi v nas eksplodiralo. Slava, ki se je razodela v Jezusu teče iz njega in spreminja kot pravi v Lk 6,19: "Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse."

Spreminja nas v Njegovo podobo kot pravi 2 Kor 3,18: "Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu –, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha."

Ko kličemo Božjo Slavo, Božje veličastvo, tako postajamo Njemu podobni. Znova in znova začenjamo življenski krog Slave, vedno bolj postajamo podobni Njemu, ki polni prostor z Jezusovo Lučjo, ki izžene temo, razodeva Božji glas ki ozdravlja, osvobaja in spreminja našo podobo v svojo podobo iz veličastva v veličastvo.

Naj se Slava razmnožuje iz veličastva v veličastvo in naj vam bodo te vrstice v pomoč, da se boste znova in znova vračali v Sveto pismo in iskali sledi Božje Slave. Z namenom, da se razmnožuje in širi, veča in povečuje Božja Luč v nas in v svetu.

Ronan Johnston v svoji knjigi Trust, Surrender, Believe, Receive opisuje slavljenje kot pot, ki jo prehodiš in pretečeš od dvorišča pred templjem do najsvetejšega dela v templju. Predstavljajmo si kako skušamo zunaj na dvorišču pustiti vse kar nas teži in priti v najsvetejši del, v najbolj skriti del popolnoma brez vsega in preprosto, svobodno samo slaviti njega za to kar je.

Jezus je pastir, ki nas pase kot pastir pase svoje ovce. Ko nas pokliče hitro zdrvimo k njemu v objem. In ko smo v Njegovem objemu, se vse umiri.

Glede na to, tudi izbiramo pesmi:

1. Pesem predajanja ali pesem k Svetemu duhu, da nam pomaga predati vse, kar smo prinesli s seboj z namenom, da lahko vstopimo v območje svobode božjih otrok. Da lahko stečemo v njegov objem neobremenjeni.
2. Hitre, živahne, slavilne pesmi, ki opevajo Božjo Slavo, Božjo moč, Božje veličastvo. Pesmi, ki nas s svojimi besedili spominjajo kdo je Bog, ker hitimo pastirju v objem. Tečemo do najsvetejšega v templju.
3. Ena pesem ali dve češčenja, ki se po hitrosti malo upočasnita, predvsem je pa manj besedila in veliko več ponavaljanja istega besedila. Ponavaljamo lahko iste kitice , en refren. Simbolno smo že v naročju Jezusa, smo že v najsvetejšem delu templja.
4. Sveta tišina, molitev v jezikih. Tukaj poslušamo Božji glas.
5. Pesem zahvale za zaključek. Pesem k Svetemu duhu s prošnjo, da Ga ponesenemo naprej v vsakdan. Pesem k Mariji, da nas spremlja s svojim DAjem.

Druga Samuelova knjiga, šesto poglavje, 12 -23 vrstica opisuje kako je David plesal pred Gospodovo skrinjo. Opasan s platnenim efódom rajal, med vzklikanjem in trobljenjem. David je bil kralj in vedno oblečen v kraljeva oblačila, a ko je slavil se je popolnoma razgalil kot je rekla Mihala: " ... kakor se razgalja kdo izmed prostakov!« (2 Sam 6, 20) Bila je ogorčena kako se je on kot kralj ponižal, slekel vse zemeljske časti in čisto preprosto, brez sramu izkazal veselje in čast Bogu. Spoštovanje Boga mu je pomenilo več kot človeška čast. Zvestobo je dal Bogu s telesom, dušo in duhom ko je plesal, ko si je slekel vsa zemeljska priznanja, ko mu je bilo vseeno za to, kako izgleda in kako je glasen ob tem. Ko ga je Mihala skuša ponižati ji je jasno povedal, da mu je vseeno celo kako ponižan izgleda v svojih lastnih očeh.