Ujeti v Besedo in občestvo svetnikov

Pred več kot desetimi leti, ko sta bila prvič v Sloveniji Ian Taylor in Janet Chinnia, sem bila sama brez službe. To bi lahko na zunaj izgledalo tragično, pa lahko danes, ko gledam nazaj, z gotovostjo rečem, da sem vedno, ko sem bila med dvema službama, delala najbolj zanimive stvari, ki so kasneje veliko bolj zaznamovale moje življenje kot formalne zaposlitve.

Tako je bilo tudi v tem primeru. Ko sta gosta ugotovila, kako funkcionira organizacija, sta me kot prevajalko prosila, da se jima pridružim kot del njunega tima pri vseh dogodkih in poteh v Sloveniji. Ian je slovenskim organizatorjem na vsak način želel razložiti, da me potrebuje, oni pa nikakor niso razumeli, kaj jim pripoveduje. Želel je tudi kriti vse morebitne stroške, ki bi zaradi mojega dela dodatno nastali, pa ni bilo posluha. Ustvarjala se je prav neverjetna napetost. Vsakič, ko sem zaradi tega hotela oditi domov, je Ian našel način, da sem ostala.

Ko sta odšla nazaj v Trinidad, sem se prav oddahnila, saj je bil za mano tako intenziven teden, da sem potrebovala počitek. Pa ni bilo počitka. Čez nekaj dni je zazvonil telefon.

Fr. Ian: Marjeta, a prideš v Trinidad?

Jaz: Ne. Zakaj?

Fr. Ian: Pridi v Trinidad! No, razmisli...

Nič nisem razmišljala. Še na kraj pameti mi ni padlo, da bi kamorkoli šla. Čez par dni spet telefon.

Fr. Ian: Si razmislila?

Jaz: O čem?

Fr. Ian: Da bi prišla v Trinidad.

Jaz: Ne... Ne morem v Trinidad, če nimam denarja.

Fr. Ian: To ni problem.

Jaz: No, seveda, je problem, če gre za čezoceanski let.

Fr. Ian: Ne, to ni problem. Ti mi plačamo letalsko karto.

Jaz: Hahaha... No, to se pa res ne bo zgodilo.

Še vedno mi ni niti na kraj pameti padlo, da bi kamorkoli šla. Sploh nisem razmišljala, ker to v moji glavi sploh ni bila možnost. Prav na zemljevid sem morala pogledati, kje je Trinidad. Zakaj bi res človek šel tja?! Pa na tuje stroške?! Hahaha... Ni šans.

Potem pa se je začela huda duhovna drama. Ta misel mi ni dala miru. Kot da moram iti, pa to nima prav nobenega smisla. Hodila sem po hiši kot mesečna v grozlijvem notranjem vznemirjenju. In sem v tej notranji stiski naenkrat odprla tri knjige: S. Fausti: Skupnost bere Lukov evangelij, S. Fausti: Markova pripovedna kateheza in Sveto pismo. Pred mano so bile tri debele knjige odprte na postelji. Začela sem brati od desne proti levi:

Prva knjiga: Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek. (Lk 9,3)

Druga kniga: ...in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. (Mr 6,8-9)

Tretja knjiga: Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane. (Mt 10, 9-10)

A trikrat?! Trikrat si mi moral povedati.... To je zdaj zares.

Ko je moja mama dojela, da sem začela resno razmišljati, da bi šla v Trinidad, je sledil pogovor matere in odrasle hčere.

Mama: Marjeta, daj se ti tule malo usedi... A ti resno razmišljaš, da boš šla v Trinidad?!

Jaz: Ja.

Mama: Kaj ti pa je?! Saj nisi neka najstnica! Kako boš pa šla?!

Jaz: Je Ian rekel, da mi plača karto...

Mama: Marjeta... jaz tebe poznam. Ti od mene denarja ne vzameš, kaj šele od koga drugega. Kdo je zdaj ta tip?!

Jaz: Ne vem.

Sredi tega pogovora sem odprla Sveto pismo, ki je bilo pred mano na mizi. In sem brala: Kdo je že kdaj služil vojaščino na svoje stroške? (1 Kor 9,7)

Tišina… Potem pa čez nekaj dni:

Mama: Marjeta, a še kaj potrebuješ? Grem s tabo v trgovino? Ti kaj pomagam?

Jaz: Kaj pa je zdaj?!

Mama: Veš, sem molila in sem dobila isti odlomek, da nihče ne služi vojaščine na lastne stroške. Ti res moraš it.

In sem šla…

To je bila moja prva misijonska pot. Mimo vse pričakovane organizacije. Včasih je dovolj, da se zgolj v Duhu prepoznamo. Spomnim se, da je kar nekaj ljudi imelo s tem težave v smislu, kdo je zaslužen in kdo ne. Pa človek nič ne more, če je Beseda tako jasna. Ne gre za pozicije, gre za poslušnost in ponižnost Besedi. Ta šola je bila res dobra. Danes, seveda, veliko hitreje popustim ne glede na upor, za katerega je bilo vedno jasno, da bo sledil. V Trinidadu sem o tem pričevala šele čez vrsto let. Oni so me naučili, kakšna je razlika, če je človek povabljen, nastavljen ali poslan.

Odkar sem bila izvoljena za nacionalno koordinatorko za CHARIS Slovenija, je Beseda že kar smešno jasna. Vse, kar je bilo narejenega, je bilo potrjeno. Ljudje, ki so mi najbližje, se samo še smejejo... Ker je res smešno.

S tega potovanja sem domov prinesla skodelico za kavo, na kateri je pisalo »sv. Lucija«. Moja zelo priljubljena skodelica. Pila sem iz nje in medtem govorila sveti Luciji, naj mi osvetli probleme, da se ne bom direkto zaletavala v njih in se jim bom lahko pravočasno izognila. Deset let... Vsakič, ko sem pila iz nje, je skodelica delala prostor tej prošnji, temu pogovoru.

Tega decembra pa se mi je razbila. Po popolni neumnosti mi je padla iz omare. Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem na tleh gledala črepinje. Mudilo se mi je od doma, nisem niti pospravila črepinj. Šele v cerkvi sem ugotovila, da smo pravzaprav 13. decembra, ko sveta Lucija praznuje. Da se mi razbije prav na ta dan?! Kaj govori?! Kaj sporoča?! V popolnem nerazumevanju in strahospoštovanju...

Zvečer sem bila še vedno en sam vprašaj. Ni šlo samo za skodelico, ampak za vse, kar ta skodelica predstavlja. Spomnila sem se na tradicijo, ki jo nekateri živijo v adventnem času in gre takole: Na sveto Lucijo, 13. decembra, napišeš 12 želja vsako na svoj listek. Listke prepogneš tako, da ne vidiš napisanega in jih daš v skledico. Potem vsak dan enega žrebaš, zmečkaš in vržeš stran ne da bi pogledal, kaj piše. Na božič ostane samo en listek z eno željo, s kateri si obdarjen.

Umirila sem se, si vzela čas in napisala šest zelo osebnih želja in šest želja, ki se tičejo mojega dela in širšega delovanja. Po doslednem upoštevanju navodil je na božični dan ostalo eno darilo: SODELAVCI ZA CHARIS. Ah, ja... Jaz pa sem si želela kaj bolj osebnega... Tistega, kar nihče ne ve... OK, pa naj bo tako, kot se je zgodilo! V Njegovem maziljenju.

CHARIS ni samo pozicija! CHARIS je klic! Vsak je svoboden, da odgovori.

Mi je pa v tolažo, da v Svetem pismu ni ženske, ki bi jo Bog uporabil in bi ji bilo lahko.