Nova obleka, novi mehovi, novi mi vsi

Gledamo nazaj in predvsem pogledujemo naprej. Tudi če nismo navajeni na to, da načrtno delamo na tem, je to prostor in čas, ko se z mislimo spogledujemo z novimi začetki, s starimi navadami, z željami in z novimi idejami. Že samo to, da gremo datumsko zopet znova od začetka od številke 1, nas vrača k temu.

Tak preboj se dogaja ob vsakem novem rojstvu. Vsi se veselimo novih začetkov, a v resnici je vsak preboj izziv in stres, saj spremeni čisto vse okoli nas. Če pogledamo otroka ob rojstvu: prej je živel v tesnem, zaprtem prostoru maternice, obdan s plodovnico. Tekočina mu je zagotavljala vse, kar je potreboval – hrano, toplino, zaščito. Po rojstvu pa otrok stopi iz tekočine v prost, odprt svet. Neskončno velik prostor ga vabi, da se uči novega načina življenja: kako zaužiti hrano skozi usta, kako premikati telo, kako raziskovati okolico. V maternici je bil otrok naravno pokrčen: kolena so bila potegnjena proti trebuhu, roke so bile ob telesu ali blizu obraza. Ta položaj mu je nudil udobje in občutek varnosti. Po rojstvu pa ga počasi učimo hoje, gibanja, raziskovanja – vedno korak za korakom, v svojem ritmu.

Tak je tudi vsak duhovni preboj ali nov začetek: iz varnega, znanega prostora nas življenje vabi v odprt, nov svet. Učenje, prilagajanje in rast so del tega procesa – a vsaka sprememba prinaša novo življenje in možnost za razodetje. Ta preboj bomo doživeli, če se bomo prebudili in preboj tudi dejansko dopustili in šli ven v novo stvarnost. Kot to naredi oplojeno jajce iz katerega znotraj lupine raste piščanec. Prav tako kot leto 2025, je maternica in jajce le začasno okolje. Piščanec raste in, ko postane dovolj močan, ne ostane več ujet v lupini – s kljunčkom se prebije na svet, pripravljen za novo življenje in zamenja svoj prostor. Ker je začutil lupino na svojem telesu, je prerastel svoj prostor. V lupini je bil velik, zunaj lupine bo majhen. Nič ni narobe z nami in tudi ne gre se za to, da bi razmišljali, kaj je narobe z okoljem, v katerem smo bili. Prerasli smo lupino, prerasli smo maternico - to je naraven proces. Gre za to, kaj naj storimo, ko prerastemo lupino. Ta maternica je bila le prostor, kjer smo rasli, da smo postali dovolj veliki, da se lahko prebijemo naprej v novo življenje. A preboj se bo zgodil le, če bomo vstopili v to novo življenje in se v njem naučili živeti drugače – hoditi, se smejati, pogovarjati, jesti, uporabljati žlice, dihati.

Otrok, če je vse zdravo, naredi ta preboj sam, prav tako kot piščanec prebije lupino in stopi na svet. Bog nas je opremil z vsem, kar potrebujemo, da naredimo svoj preboj – a velikokrat čakamo, da ga naredi Bog namesto nas. Včasih je okolje, v katerem smo, prijetno in poznano, zato se bojimo stopiti v nekaj novega, čeprav je prostor že zdavnaj pretesen. Nočemo spremeniti odnosov, raniti ljudi ali začeti na novo. Raje ohranjamo maternico oziroma lupino, v kateri smo, nedotaknjeno, kot da bi se soočili s tem, kako preiti v naslednji prostor, ki nam ga je Bog pripravil. Bolj kot se ukvarjamo s tem, kaj bodo drugi mislili, raje ostajamo v varnem in znanem. Raje smo veliki v majhnem prostoru kot pa majhni v velikem prostoru. A vprašanje ostaja: Ali smo pripravljeni vedno znova začenjati od začetka? Plaziti se, učiti se uporabljati roke, umazati se med jedjo, pasti in spet vstati, ko se učimo hoditi – vse to je del poti. Kaj bodo rekli, ko me bodo videli zopet na začetku? Veliko lažje je ostati tam, kjer je varno in znano, pa čeprav je vse majhno, tesno. Kaj je na drugi strani, ne vemo – in prav tam nas čaka življenje, ki nam ga je Bog pripravil.

Božič praznujemo, ker se je Bog učlovečil. Iz nebes je prišel v skromen hlev. Lahko rečemo, da je zamenjal prostor svojega bivanja – in prav to je izraz njegove ljubezni do nas. Ko je umrl, je to naredil znova, in nam prinesel Svetega Duha, ki ga je obljubil. Njegov preboj je bil izjemno boleč, težak in smrten, a ravno to je odprlo pot do novega življenja. V 2 Kor 5,17 piše: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« Če smo v njem, vedno znova postajamo nova stvar. Sveti Duh je vedno svež, vedno živa, čista reka. Vedno je ogenj, ki očiščuje, in Luč, ki razsvetljuje. On prinaša prenovo, ki nas oblikuje in osvobaja.

Resnica pa je, da to, kar Bog prinaša, doživimo le, če zamenjamo prostor, v katerem smo bili, in se prebijamo naprej. Moramo zamenjati staro obleko in zamenjati stare vinske mehove. Novo vino, ki bo priteklo v letu 2026, je namreč bilo zorjeno v soncu. Grozdje je bilo obrano in sprešano v novo vino z namenom, da ga pretočimo v nove mehove. Nova obleka nam ni bila dana da bi jo raztrgali na koščke in z njimi zakrpali stare luknje na stari obleki. Nova obleka nam je podarjena, da jo oblečemo in se v njej spremenimo. Stara obleka nam ne služi več in jo moramo pustimo za seboj. »Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.« Ef 4, 22-24