Naj bodo molitvena občestva kot povezana, zdrava družina

V zadnjem času smo v slovenskem okolju vsaj trikrat dobili vzpodbudo k temu, da se pridružimo molitveni skupini. Najprej je avgusta p. James Manjackal na Kureščku govoril o tem, da moramo postati sveti. Na poti svetosti nam močno pomaga 5 vitaminov, od katerih je p. James poleg osebne molitve, svete maše, branja Božje besede in družinske molitve, omenil tudi sodelovanje v molitvenem občestvu kot enega od vitaminov, s katerimi si izboljšamo to življenje.

Drugo tako vzpodbudo je izrekel Francesco Vaiasusa, ki je skupaj z ženo Danielo pričeval o svoji poti. Pričeval je, kako pomembna je bila za njegovo pot osvoboditve, za pot obeh, redna udeležba v molitveni skupini.

Tretjo tako vzpodbudo pa lahko beremo v Marijinem sporočilu, 25. oktobra, v Medjugorju.

Ustvarjanje novih in prenavljanje starih molitvenih občestev ali kakršnokoli povabilo novih ljudi v Cerkev pomeni prilagajanje za nas, ki smo v Cerkvi že dolgo časa ali pa morda že celo življenje. In prav zato je potrebna ponižnost, iskrenost in odločnost, da gremo globlje – k bistvu. Naša družba je še vedno globoko razdeljena in ranjena zaradi dogodkov preteklih stotih let. Razdeljeni smo, imamo polno zamer, nerešenih težav, tekmovalnosti in neenotnosti. Ti vplivi pogosto določajo, kam gre kdo in kako je sprejet. Vse to se ne odraža le v družbi, ampak tudi v naših Cerkvenih skupnostih in vsakdanjih odnosih. Da bi lahko sploh začeli presegati take razdeljenosti, potrebujemo svojevrsten pogum, brezkompromisno iskrenost in odprtost, tudi če situacije na kakršenkoli način bolijo.

Apostol Pavel piše Korinčanom, ker so se v njihovi skupnosti pojavile razprtije, ponos in tekmovalnost, so se nekateri imeli za "Pavlove", drugi za "Apolove" učence. “V mislih imam to, da ta ali oni izmed vas pravi: »Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.« Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime?“ Tako piše Pavel v 1 Kor 1, 12-13. Vernike želi spomniti, kdo v resnici so v Kristusu, in jih usmeriti nazaj k ponižnosti in enosti. Pavel ni želel poniževati Korinčanov ali jih sramotiti zaradi njihovih napak. Pisal jim je z ljubeznijo in skrbjo, odgovornostjo kot oče, ki opozarja svoje otroke, ker jih je imel rad in jim želel dobro. Da bi “rodili” svoje otroke za vero, ko jih uvajamo v življenje z Bogom v naših molitvenih skupinah moramo vztrajno voditi in jih opominjati v potrpežljivosti. Ne gospodovati, ampak usmerjati in varovati.

Tako kot Korinčani, imamo tudi mi številne učitelje, katehete, pridigarje, voditelje, novinarje, influencerje, splet, ekrane, ki nam pomagajo - a malo imamo resničnih očetov in mater, ki bi vzgajali z ljubeznijo, ne le z informacijami. Tako kot biološke otroke tudi naše duhovne otroke ne oblikujejo samo pravila in besede, ampak osebni odnos, toplina, zgled. Biti “oče/mati” pomeni da vlagamo srce, ne le poučujemo. Tako biološki kot duhovni otroci potrebujejo odnos, ne le pouka.

Pavel vabi, naj posnemamo njegov zgled, ker on sam posnema Kristusa - Njegovo življenje, potrpežljivost, ponižnost in zvestobo v preizkušnjah. Otroci ne poslušajo toliko, kaj starši govorimo, ampak posnemajo, kar živimo.
Družina postane zdrava in povezana, ko živimo drug za drugega, ko starši s svojim zgledom pokažemo, kaj pomeni vera, spoštovanje, služenje. In na ta način starši duhovno rojevamo otroke v veri.

Vsi v molitvenih skupinah smo po veri v Kristusa Jezusa že Božji otroci, ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske, kajti vsi smo eno v Kristusu Jezusu. (Gal 3,26–28) Tukaj ni delitev, vsi smo ena družina, združena v Božji ljubezni. Kajti nismo več tujci in priseljenci, ampak smo sodržavljani svetih in člani Božje družine (Ef 2,19). In zato vsi skupaj njega kličemo “Aba, Oče”, ker smo prejeli duha posinovljenja in ne duha suženjstva (Rim 8, 15-16). Vsi skupaj kot družina vernikov sodelujmo v življenju te velike Božje hiše, ki je Cerkev živega Boga, steber in opora resnici (1 Tim 3, 15).

Resnica pa je, da je Bog nam vsem pokazal ljubezen, izkazal se je kot Oče in nas poimenoval Božji otroci (1 Jn 3,1). Samo skupaj kot družina lahko v naših molitvenih občestvih pokažemo, da je Jezus pot, resnica in življenje (Jn 14, 6), da so vse Božje besede zanesljive (Prg 30, 5) z namenom, da nas vse, ta ista resnica osvobodi (Jn 8,32) za svetost. Kajti brez svetosti ne bo nihče videl Gospoda (Heb 12,14).