Identiteta molitvenih občestev v KPP

Identiteta molitvenih občestev je duhovni DNK Katoliške karizmatične Prenove. Predstavlja tisto, kar je Sveti Duh želel ustvarjati preko “toka milosti” v Cerkvi. Dotika se temeljnega vprašanja - kdo smo in zakaj smo.

Papež Frančišek nas spominja da je bila KKP rojena iz samostojne odločitve Svetega Duha, ki je obudil dar krsta v Svetem Duhu v naših življenjih. Molitvena občestva obstaja zaradi izkušnje Svetega Duha, so kraj, kjer Cerkev ponuja vernikom priložnost, da se obnovijo, nahranijo in rodijo sadove. Naša identiteta je pnevmatološka. Pneuma v grščini pomeni dih, veter, duh. Pnevmatologija proučuje Svetega Duha, njegove funkcije, delovanje in pomen v cerkvi ter življenju vernikov. Torej predvsem smo delo Svetega Duha.

Naša identiteta ni v aktivnostih, ki jih delamo, ampak v srečanju z Jezusom. Obstajajo zato, da vodijo ljudi k izkušnji ljubezni Boga Očeta, odrešenju Jezusa Kristusa in preobražujoči moči Svetega Duha. Če molitvena občestva ne vodijo k srečanju z Njim, potem izgubijo pomen svojega obstoja. Ključno je, da jih pripravljamo in vodimo z zavedanjem, da bo nekdo srečal Jezusa. Kajti iz tega srečanja izvira spreobrnjenje, ozdravljenje, osvoboditev, svetost in poslanstvo.

Papež Frančišek vztraja, da je Karizmatična prenova “tok milosti” za vso Cerkev. Naša molitvena občestva morajo biti povezana z župnikom, poslušna morajo biti škofiji, v enosti z vesoljno Cerkvijo in v iskreni ljubezni do zakramentalnega življenja. Molitveno občestvo je Cerkev, je v Cerkvi in služi Cerkvi. Bolj ko smo cerkveni, bolj karizmatični postajamo, ker Sveti Duh deluje tam, kjer je enost. Zato ne smemo delovati kot vzporedno gibanje ali pa samostojni, ločeni od vseh.

Božja beseda je steber naše identitete. Katoliška karizmatična prenova se je rodila, ko so preprosti ljudje, zbrani v molitvi, odprli Sveto pismo in dovolili, da jih Beseda vodi do žive izkušnje z Bogom. Zato mora biti to prostor, kjer se oznanja z vero, premišljuje o Božji besedi s spoštovanjem, sprejema se jo s krotkostjo in se jo uporablja v vsakdanjem življenju. Molitveno občestvo, ki posluša Besedo s srcem raste v duhovni zrelosti in občutljivosti za karizme.

Karizmatična duhovnost ima svojo harmonijo. Zahvaljevanje odpira nebesa in nas ozavešča o Božji navzočnosti in pripravlja okolje za delo Duha. Slavljenje postavlja Kristusa v središče, prečiščuje naše namene, celi globoke rane in obnavlja našo identiteto, ki jo imamo kot sinovi in hčere. Karizme pa potrebujemo za izgradnjo Kristusovega telesa. So neločljivi del te harmonije in niso za okras. Niso nekaj kar izberemo če si želimo, če nam je všeč. Če jih blokiramo, blokiramo našo identiteto. Ko damo svobodo Duhu, identiteta cveti.

Že od prvih Binkošti je identiteta Katoliške karizmatične prenove misijonarska. Zrelo molitveno občestvo evangelizira, sprejema, gre na obrobja družbe, pogumno oznanja Jezusa, služi revnim, obiskuje bolne, prinaša upanje tistim, ki ga nimajo. To ni dodaten projekt, je naravna posledica vseh, ki so izkusili Božjo ljubezen.

Identiteta naših molitevnih občestev dozori ko razodene Kristusov obraz. Ko postane kraj sprejema, sprave, ozdravljenja in bratskega občestva kjer je vsak cenjen kot Božji dar, sprejet in ljubljen. To karizmatično bratstvo ni obrobna zadeva ampak njen temelj.

Varujmo in negujmo kar nam Sveti Duh daje in ustvarjalno prenašajmo to naprej novim generacijam. Naj bo vsako molitveno občestvo v Sloveniji majhne tedenske binkošti. Prostor za srečanja z Jezusom, z Božjo besedo. Harmonija zahvaljevanja, slavljenja in karizem. Odprta vrata za tiste, ki iščejo upanje, “zgornja soba” za Cerkev našega časa. Obnovimo svoj »da« Svetemu Duhu: Pridi Sveti Duh, obnovi mojo identiteto, obnovi identiteto mojega molitvenega občestva in “toka milosti”. Marija, mati Cerkve, nevesta Svetega Duha, vodi nas.