kardinal Kevin Farell

URADNI NAGOVOR

Dragi bratje in sestre,

vsem se zahvaljujem in vas vse pozdravljam na začetku tega zelo pomembnega dne v življenju karizmatičnega gibanja. Pomemben je zato, ker smo se danes zbrali, da bi čez nekaj trenutkov prisluhnili našemu svetemu očetu.

Poslušati papeževe besede in slediti njegovemu učiteljstvu – ne samo danes, ampak vedno in v vseh njegovih izrazih – je za vse nas zelo pomembno. Spomniti se moramo namreč, da smo vsi člani in vse oblike Karizmatične prenove poklicani biti sodelavci pri »Petrovi službi«.

To zahteva, da Katoliška karizmatična prenova razume samo sebe kot pastoralno orodje v službi Petrovega naslednika in zato kot nekaj, kar ne pripada njenim članom, ampak Cerkvi.

Prenova ni bila škofovska ali papeška pobuda. Zrasla je od spodaj navzgor, od človeka do človeka, skozi vrsto zasebnih pobud, ki jih je poganjal Duh, kakor gozdni požar, ki ga žene močan veter.

Kljub temu je tok milosti, dar, ki ga je navdihnil Bog za prenovo celotne Cerkve, ne pa za kakšno posebno ali zelo ozko obliko apostolata. Zato mora biti vedno živeta v edinosti z Vrhovnim pastirjem Cerkve, rimskim papežem.

Ko govorimo o Katoliški karizmatični prenovi kot o »toku milosti«, je koristno spomniti na to, kar je takratni kardinal Ratzinger povedal o daru, ki ga je Cerkvi prinesla poklicanost in služenje sv. Frančiška Asiškega².

Da, obstajajo frančiškanski redovi in skupnosti, vendar obstaja tudi duhovni tok, ki jih obdaja, jih presega in je postal dediščina celotne Cerkve. Na enak način je Katoliška karizmatična prenova rodila posebne skupnosti in ustanove, vendar ta tok milosti presega vse njih in ne pripada nikomur posebej. Prenova je zato poklicana vstopiti v vedno globljo cerkveno zrelost glede svoje identitete in poslanstva, CHARIS pa je orodje, dano v službi tega procesa zorenja. Katoliška karizmatična prenova zaradi svoje cerkvene identitete prejema potrditev svoje identitete od pastirjev Cerkve.

Dikasterij za laike, družino in življenje z velikim zanimanjem in hvaležnostjo spremlja poslanstvo Katoliške karizmatične prenove ter delo, ki ga CHARIS opravlja v službi vseh izrazov Prenove: nudi podporo, zagotavlja usposabljanje in formacijo, pomaga pri razločevanju, spodbuja poslanstvo ter pomaga vsem, ki služijo na različnih ravneh, da bi se izognili ponavljajočim se skušnjavam iskanja različnosti brez edinosti ali iskanja edinosti brez različnosti.

V času papeževanja papeža Frančiška je celotna Katoliška karizmatična prenova prehodila pomembno pot. Papež Frančišek je to pot usmerjal tako, da je za vas določil nekatere prednostne naloge, ki jih lahko povzamemo takole: spodbujati edinost znotraj Prenove in v Cerkvi, pospeševati ekumenizem, širiti krst v Svetem Duhu med vsemi krščenimi in poglabljati njihovo duhovno življenje; biti v službi ubogih, spodbujati uresničevanje karizem v Prenovi in v vsej Cerkvi ter biti vedno dejavni v poslanstvu evangelizacije.

Navsezadnje je bilo prav na binkošti, na prvotno binkoštno nedeljo, ko je Kristus rekel: »Pojdite, oznanjajte Božjo besedo vsem narodom.« Biti moramo misijonarska skupina, misijonarska organizacija. In prav k temu nas Bog kliče. Rad bi na kratko spregovoril o nekaj točkah, ki jih moramo vedno imeti v mislih pri našem misijonarskem izkustvu.

Vedno je pomembno iskati globlje občestvo med vsemi izrazi Karizmatične prenove. Naloga različnih Nacionalnih služb podpore je voditi to delo občestva. Statut CHARIS določa, da morajo biti te nacionalne službe »čim bolj vključujoče in odprte za nove in nastajajoče stvarnosti« (15. člen).

Čeprav ni vedno mogoče, da bi vsak posamezen izraz Katoliške karizmatične prenove neposredno sodeloval v Nacionalni službi podpore, CHARIS priporoča, da se v vsaki državi organizira nekakšno nacionalno ali regionalno srečanje odgovornih članov vseh karizmatičnih stvarnosti.

Na ta način je omogočeno sodelovanje vseh stvarnosti v državi, ki se imajo za del Katoliške karizmatične prenove, brez razlikovanja glede velikosti, starosti ali celo cerkvenega priznanja.

Karizmatični prenovi je bila zaupana naloga širjenja krsta v Svetem Duhu po vsej Katoliški Cerkvi in, še širše, med vsemi krščenimi. Vabim vas, da molite k Svetemu Duhu in razločujete, kako odgovoriti na ta klic Cerkve.

Kakšno mesto ima krst v Svetem Duhu v vaši skupnosti?

Kakšno mesto ima v vašem apostolatu?

Kako lahko to izkušnjo na nov način ponudimo čim večjemu številu ljudi?

To so vprašanja, ki vas vabim, da si jih v molitvi zastavite v vsaki od vaših skupnosti. Cerkev od vas na tem področju veliko pričakuje: Prenova mora biti misijonarska! Moramo preseči lastna področja, lastne skupine. Širiti moramo Božjo besedo in Božjega Duha.

Papež Frančišek je ekumenizem povzel kot »hoditi, moliti in delati skupaj«³ – to pomeni učiti se graditi bratske odnose z drugimi kristjani prek skupnega dela, duhovne rasti in skupne molitve, pri tem pa spoštovati naše razlike.

Na tem področju ni mogoče zanikati, da so imele in še vedno imajo nekatere karizmatične skupnosti pionirsko vlogo, resnično preroško vlogo. Dejstvo, da se kristjani različnih veroizpovedi zbirajo v istem bratskem življenju in da to bratsko življenje traja skozi čas, je znamenje upanja.

Dokazuje, da je »tisto, kar nas povezuje, veliko večje od tistega, kar nas ločuje«⁴. Kaže tudi, da je krst v Svetem Duhu resnično most, ki povezuje katoličane, binkoštnike in evangelikalce prek iste izkušnje.

Prav tako kaže, da je stvarnost tega »bratskega ekumenizma« za vse nas potrditev, da sledimo svetemu očetu, papežu Leonu, v njegovem prizadevanju, da bi bili vsi kristjani eno, kakor je poudaril:

»Kristusovi sledilci so poklicani postati ustvarjalci sprave: pogumno se soočiti z razdeljenostjo, z usmiljenjem z ravnodušnostjo ter prinašati ozdravljenje tja, kjer je bila povzročena bolečina.«⁵

To, dragi prijatelji, pomeni, ko Cerkev od nas zahteva, da smo ekumenski v svojem delovanju.

Statut CHARIS poudarja pomen »spodbujanja uresničevanja karizem ne samo v Katoliški karizmatični prenovi, ampak tudi v vsej Cerkvi« (3. člen, § b).

Nenehno moramo prositi Svetega Duha, naj v naših skupnostih obnavlja svoje darove. Te so privilegirana mesta, kjer lahko med brati in sestrami uresničujete karizme, jih razločujete, spodbujate in popravljate – v dobro vse Cerkve. Ne bojte se stopiti na to pot, skupaj s potrebnim razločevanjem pristojnih cerkvenih oblasti.

Evangelizacija današnjega sveta potrebuje vašo odprtost za karizme. Ljudje danes iščejo znamenja, tako kot jih je judovsko ljudstvo iskalo v Jezusovem času. Karizme so ta znamenja, ti darovi Svetega Duha, ki so vam dani za evangelizacijo našega sveta. So del obljube, ki jo je dal Jezus:

»Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja od teh bo opravljal, ker grem k Očetu.« (Jn 14,12)

Binkošti so bili začetek poslanstva evangelizacije. Na tisoče ljudi se je spreobrnilo in rodila se je Cerkev. Vse naloge, ki so vam zaupane – kot so krst v Svetem Duhu, krščanska edinost, ljubezen v služenju ubogim, uresničevanje karizem in življenje svetosti – so usmerjene k enemu samemu cilju: evangelizaciji.

Pripeljati ljudi do tega, da prisluhnejo, slišijo, razumejo in živijo Božjo besedo. Vaše skupine in skupnosti so bile od svojega nastanka popolnoma vključene v evangelizacijo. Spodbujam vas, da nadaljujete in okrepite svoje misijonarsko prizadevanje, še posebej med mladimi. Cerkev računa na vas, da boste dosegli mlade tam, kjer so, in jim oznanili Kristusa: v šolah, na univerzah, na ulicah – povsod, kjer so.

Ta evangelizacija mladih je bila v koreninah navdiha svetega Janeza Pavla II., ko je ustanovil Svetovni dan mladih (SDM). Računam na podporo vseh vaših skupnosti pri naslednjem SDM, ki bo leta 2027 potekal v Seulu v Južni Koreji. To bo prvič v dolgi zgodovini Svetovnega dneva mladih, da bo ta potekal v državi, kjer kristjani niso večinsko prebivalstvo.

Dovolite mi, da dodam nekaj misli, posebej za tiste med vami, ki imate v Katoliški karizmatični prenovi položaje odgovornosti. Nekaj točk bom prevzel od svetega Janeza Pavla II., ki jih je izrekel leta 1981, saj nam pomagajo razumeti, kako je znotraj CHARIS vsak od nas poklican biti služabnik.

Prvič

»Vloga voditelja je najprej in predvsem dati zgled molitve […] z zaupljivim upanjem in skrbno pozornostjo je voditeljeva naloga zagotoviti, da bodo tisti, ki iščejo duhovno prenovo, spoznali in izkusili raznovrstno dediščino molitvenega življenja Cerkve.«

Drugič

»Skrbeti morate, da zagotovite trdno hrano za duhovno prehranjevanje z lomljenjem kruha pravega nauka. Ljubezen do razodete Božje besede, zapisane pod vodstvom Svetega Duha, je zagotovilo vaše želje, da bi 'trdno stali v evangeliju', ki so ga oznanjali apostoli.« […]

Zato poskrbite, da si kot voditelji prizadevate za dobro teološko formacijo, ki bo zagotovila vam in vsem, ki so odvisni od vašega vodstva, zrelo in celovito razumevanje Božje besede.

»Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in opominjajte.« (Kol 3,16)

Tretjič

**»Kot voditelji v Prenovi morate prevzeti pobudo pri vzpostavljanju vezi zaupanja in sodelovanja s škofi, ki imajo po Božji previdnosti pastoralno odgovornost za vodenje celotnega Kristusovega telesa, vključno s Katoliško karizmatično prenovo. Tudi kadar z vami ne delijo oblik molitve, ki so za vas tako bogate, bodo vzeli k srcu vašo željo po duhovni prenovi – zase in za Cerkev.«⁶**

Dodal bom še eno točko k prejšnjim.

Upoštevati moramo, kar smo prejeli, in pogledati, kaj je treba storiti v prihodnosti. To od nas zahteva, da načrtujemo novo generacijo voditeljev. Ena od nalog dobrega voditeljstva je sposobnost načrtovati čas, ko morajo stopiti v ospredje drugi in, kakor predhodnik Janez Krstnik, moramo »oni rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30). V Cerkvi je to zahteva dobrega zdravja in zato statut CHARIS vsebuje jasna sklicevanja na obnavljanje naših vodstvenih ekip.⁷ Dragi bratje in sestre, naše upanje in naša prizadevanja morajo biti usmerjena v prihodnost človeštva.

Nazadnje bi se vam rad še enkrat zahvalil za vse, kar vaše skupine in skupnosti delajo v službi Cerkve. Isti Sveti Duh je prebudil vse vaše karizme in isti Duh vodi Cerkev. Ko deluje v vaših skupnostih, želi Sveti Duh služiti ne samo Cerkvi, ampak tudi vsemu svetu. Velika večina članov vaših skupin in skupnosti so laiki, ki so globoko vpeti v sekularna okolja naših sodobnih družb: delo, šole, politika, kultura in umetnost, šport. Možje in žene, ki jih je delovanje Svetega Duha globoko spremenilo, lahko postanejo evangeljski »kvas«, ki spreminja družbo, jo dela bolj človeško in bolj skladno z Božjim kraljestvom. Ne bojte se sveta: v svetu ste, vendar niste od sveta. Toda niste sami. Kristus je vsem, ki bodo poslušni njegovemu misijonarskemu naročilu, obljubil: »In glejte: jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta.« (Mt 28,20) Zato se ne bojmo. S svetim Pavlom lahko rečemo: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13)

Hvala vam za vaše velikodušno služenje vašim skupnostim, celotni Katoliški karizmatični prenovi in vesoljni Cerkvi. In naj vas vse Bog blagoslovi ter naj vam iz srca hvala za vse, kar vsak dan počnete pri oznanjevanju Božje besede in Božje ljubezni vsem ljudem.

Hvala.

Opombe

1 PAPEŽ FRANČIŠEK, Binkoštna vigilija in ekumenska molitev ob 50. obletnici Katoliške karizmatične prenove, Circus Maximus, Rim, 3. junij 2017 (v nadaljevanju: Circus Maximus); FRANČIŠEK, Olimpijski stadion.

2 J. RATZINGER, PONTIFICIUM CONSILIUM PRO LAICIS, Movements in the Church, Proceedings of the World Congress of the Ecclesial Movements, (Rim, 27.–29. maj 1998), Vatikan: Libreria Editrice Vaticana, 1999, str. 23–51.

3 PAPEŽ FRANČIŠEK, Ekumensko romanje v Ženevo ob 70. obletnici ustanovitve Svetovnega sveta Cerkva, Ekumenski center Svetovnega sveta Cerkva (Ženeva), četrtek, 21. junij 2018.

4 PAPEŽ LEON XIV., Sporočilo udeležencem Ekumenskega tedna v Stockholmu ob stoletnici ekumenskega srečanja leta 1925, Stockholm, 18.–24. avgust 2025.

5 Prav tam.

6 Nagovor Janeza Pavla II. udeležencem četrte mednarodne konference voditeljev Katoliške karizmatične prenove, četrtek, 7. maj 1981.

7 CHARIS, Statut, 10. in 14. člen.

©CHARIS