nadškof Francis Kalist

Danes zjutraj smo imeli zelo trdno in poglobljeno učenje Njegove ekscelence Petra Smitha, duhovnega asistenta za CHARIS. Povedal nam je, kako so učenci na poti v Emavs čutili, da jim srce gori, ko so poslušali Božjo besedo, ko so poslušali Jezusa, ki jim je govoril.

Ta isti Jezus je govoril tudi nam po evangelijih, po Božji besedi. V današnjem evangeliju nam pravi: »Kajti Bog je svet tako ljubil ...«, da je poslal svojega edinorojenega Sina, in tisti, ki vanj verujejo, bodo rešeni. Svojega Sina ni poslal, da bi svet obsodil, temveč da bi svet rešil. Toda tisti, ki vanj ne verujejo, bodo obsojeni sami.

To je tako čudovit odlomek, ki nam razodeva, da Bog tako zelo ljubi svet. Brezpogojna ljubezen, neomejena ljubezen, neskončna ljubezen, neizmerna ljubezen. To je Božja ljubezen, kajti On je ljubezen.

Danes praznujemo, Cerkev praznuje praznik Svete Trojice, praznik Boga. Toda ali vemo, kdo je Bog?

Mislim, da moramo na ta praznik razmišljati o tem: Kdo je Bog zame? In koliko vem o tem Bogu? Kakšno je moje poznavanje Boga, ki je ljubezen, ki me tako zelo ljubi?

Ko gledam evangelije, posebej Evangelij po svetem Mateju, 25. poglavje, od 14. vrstice dalje, imamo priliko o talentih. V njej sta prva dva prejela talente. Šla sta, trgovala z njimi in prinesla dvojni dobiček. Tretji pa je talent ohranil takšen, kot ga je prejel, in ko je gospodar prišel, mu ga je vrnil, ne da bi z njim karkoli storil.

Kaj je bil razlog? Razlog je bil, da ni poznal gospodarja, ki mu je dal ta talent. Ni poznal Boga. Njegova predstava o Bogu, njegova izkušnja Boga, je bila popolnoma drugačna. Kaj pravi? »Vem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal. Zato nisem hotel imeti nič opraviti s teboj. Tvojo stvar sem ohranil takšno, kot je bila. Tukaj jo imaš. Nočem imeti nič opraviti s teboj,« in tako je zavrnil sodelovanje z Bogom. To je bil njegov greh, ker ni vedel, kdo je Bog.

Prav tako vidimo v Jezusovem času, da farizeji, pismouki, véliki duhovniki in učitelji postave niso mogli sprejeti Jezusa, ker niso vedeli, kdo je. Zato se moramo vprašati: ali res vemo, kdo je Bog?

Mislim, da je danes pravi čas, da preiščemo sami sebe: Kakšen je moj odnos z Bogom? Kdo je Bog zame? Kakšno je moje poznavanje Boga? Je to samo ideja, ki sem jo prejel? Samo znanje, ki sem ga pridobil? Le neka vrsta informacij, ki sem jih zbral o Bogu? Velikokrat je prav to.

Zakaj to pravim? Poglejmo svoje osebno življenje. Kako se povezujemo z Bogom? Večino časa, ko gre vse dobro, rečemo: »V redu,« in se za Boga ne menimo. Ko stvari ne gredo dobro, jih poskušamo popraviti sami. Ko ne zmoremo, potem gremo molit, gremo v cerkev, opravljamo devetdnevnice, hodimo na romanja in podobno. Ko pa je prošnja uslišana, potem živimo svoje življenje naprej. Za Boga se več ne zmenimo.

Včasih se bojim, da je naš odnos z Bogom podoben odnosu do mehanika ali pomočnika. Boga jemljemo kot pomočnika. Bog je tisti, ki mora pomagati v mojem življenju. Kdo pa je gospodar mojega življenja? Jaz sem gospodar svojega življenja. Živim svoje življenje. Ko gre kaj narobe, potrebujem Boga, da to popravi, da poskrbi zame.

Zelo pogosto je naš odnos z Bogom takšen in zato tudi tako molimo. Na primer: v hiši se pokvari pralni stroj. Poskušamo ga popraviti sami. Ne gre, zato pokličemo mehanika. On ga popravi in mi ga plačamo. Ali ga prosimo, naj ostane pri nas? Ne. Nočemo, da ostane. Plačamo mu in rečemo: »Lahko greš. Jaz imam svoje življenje. Ko se bo spet kaj pokvarilo, te bom poklical.«

Dragi bratje in sestre, ne da bi se tega zavedali, imamo včasih prav takšen odnos do Boga. Zato ga ne moremo izkusiti.

Potrebujemo Duha, da nam pove, kdo je Bog. Potrebujemo njegovega Duha, da bi vedeli, kdo je. Sveti Pavel bi nam rekel: »Imejte v sebi Kristusov um. Imejte v sebi isto miselnost, ki je v Kristusu Jezusu.« Kako jo imeti? Potrebno je, da ta oseba prebiva v nas.

Zato danes praznujemo praznik Svete Trojice. Trojica – toda kdo je Trojica? To je skrivnost. Večinoma Trojico razumemo kot skrivnost, ki je ni mogoče dojeti. Da, vendar jo lahko vsaj deloma razumemo, ker je to naše življenje. To je naše življenje.

Včasih, ko sem bil duhovnik in kasneje tudi kot škof, sem poučeval verouk mlajše otroke. To je bil navadno ustni izpit. Pogosto sem jih vprašal: »Kdo je Bog?« Ko sem zastavil to vprašanje, so bili zelo veseli, da župnik postavlja tako preprosto vprašanje. »Koliko bogov je?« Odgovorili bi: »En Bog.« Potem pa: »Kdo so Oče, Sin in Sveti Duh?« »Tri osebe.« Pri verouku so bili popolni. Tako so bili naučeni.

Potem sem jih vprašal: »Ali znate matematiko? Ali znate pravilno šteti?« Odgovorili so: »Da.« Potem sem rekel: »Pa preštejmo, koliko bogov je.« In začel sem takole: »Ali je Oče Bog?« In odgovorili bi: »Seveda, Oče je Bog, Bog Oče.«

Potem sem dodal drugo vprašanje: »Ali je Jezus Bog?« Večina bi odgovorila: »Da, Jezus je Božji Sin, torej je Bog.« En Bog, drugi Bog. Nato še tretji: »Ali je Sveti Duh Bog?« Večina bi rekla: »Poskusimo opraviti samo z dvema, enega pa pustimo.« Tako bi rekli: »Ne, on ni Bog, ker je samo golob.« Simboli. In večina bi rekla: »Pustimo njega. Vsaj tako bomo lahko opravili z ...« Res je. To so govorili.

Potem pa sem jih vprašal: »Če je Oče Bog, Sin Bog in Sveti Duh Bog, potem so trije bogovi.« Toda jaz bi rekel: »Ne, ne, ne, samo en Bog je.« Zakaj? Ker nam je učitelj povedal, da ne glede na to, kdo vas vpraša, vedno recite, da je samo en Bog.

Toda, bratje in sestre, to je verouk, ki ga posredujemo svojim otrokom. Ljudje pa morajo vedeti, zakaj so eden in zakaj so trije.

Kajti ustvarjeni smo po podobi in podobnosti tega Boga. Bog, ki je družina – Oče, Sin in Duh – je družina ljubezni, zato nas je ustvaril po svoji podobi in podobnosti: oče, mati in otroci, družina. Družina, družina ljubezni.

Kakšna je razlika med Božjo družino in našo družino? V Božji družini je ljubezen popolna, v človeški družini pa ljubezni nekaj manjka. Nikoli ni popolnosti ljubezni. Nisem še srečal moža, ki bi svojo ženo ljubil s polnostjo ljubezni, stoodstotno. Morda dober mož, svet mož, ki je usmerjen k Bogu, lahko ljubi svojo ženo devetdeset, petindevetdeset odstotkov, ne pa stoodstotno, ker smo ljudje.

Človek je po naravi sebičen. V trenutkih ranljivosti, v izrednih razmerah, bo izbral sebe, ne žene in otrok. To je naravno, prirojeno vsakemu.

Zato je Jezus rekel: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« Ali je mogoče biti popoln kakor nebeški Oče? To se zdi nemogoče. Toda Jezus je to zahteval, zato je mogoče. Zakaj? Ker nam manjka ljubezni. To ljubezen moramo izpopolniti.

Naš vzor je Bog Oče. V njegovi podobi smo ustvarjeni, in On je polnost ljubezni. Morali bi biti ljudje, ki ljubijo s polnostjo ljubezni, zato Jezus pravi: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« Nebeški Oče nam je dan kot vzor, kot zgled kako ljubiti.

Zato nas je učil in nam tudi rekel: »Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil.« To je torej Trojica, Sveta Trojica – polnost ljubezni.

Predpostavimo, da je to Oče in to Sin. Oče ljubi Sina s polnostjo ljubezni in Oče je v ljubezni eno s Sinom; Oče ni ločen, ohranja svojo istovetnost. Na enak način Sin ljubi Očeta, zato Sin izgubi samega sebe v Očetu in postaneta eno. Eno v Duhu. To je družina ljubezni. To je Trojica. To je Trojica. In na to se moramo osredotočiti. To je Bog, ki ga imamo.

In svoje življenje deli z nami po krstu, kot kristjani, kot krščeni kristjani. Zato je današnji praznik za nas najpomembnejši praznik. To je praznik nas samih, saj smo ustvarjeni po Božji podobi in podobnosti. Sveta Trojica. To ni le skrivnost, to je naše življenje.

Kot ljudje Svete trojice moramo vstopiti v tok troedine ljubezni Očeta, Sina in Duha. Duh pa je tisti, ki nam omogoča vstop v ta odnos ljubezni. Zato govorimo o krstu v Svetem Duhu.

Kaj je krst v Svetem Duhu? To je ljubezen Boga Očeta, izlita v naša srca po Svetem Duhu, po naši izročitvi Jezusovemu gospodovanju. To je krst v Svetem Duhu.

Torej, še enkrat: gre za življenje v Sveti Trojici. Naše življenje je življenje v Sveti Trojici – vstopanje v tok ljubezni med Očetom, Sinom in Svetim Duhom.

Zato menim, da je Katoliška karizmatična prenova (CCR), karizmatična prenova, danes najpomembnejša ustanova v Cerkvi za to, da ta resničnost postane mogoča v življenju vsakega človeka. CHARIS ima pri tem veliko odgovornost: pomagati vsakemu spoznati, da smo da smo vključeni v tok ljubezni Očeta, Sina in Svetega Duha.

Včeraj sem bil zelo vesel ob besedah papeža Leona XIV. Tako lepo nam je govoril in rad bi nekaj njegovih misli vključil v to homilijo.

Poglejte, z veseljem je govoril o svojih predhodnikih in o tem, kako so to »kočijo« pripeljali do resničnosti, nato pa je rekel: »Tudi sam želim spodbujati odnos medsebojnega spoštovanja, bližine in podpore med izvršnim direktorjem Petrom in veliko družino katoliške karizmatične prenove.«

Nato pravi: »V zvezi s tem bi rad razmišljal o naslednjih ključnih vidikih vašega duhovnega izkustva: krst v Duhu, molitev slavljenja, Božja beseda, občestvo in ljubezen.« Kako celovito učenje o milosti nam je podal!

Vsi ti elementi so tako lepo povezani: krst v Svetem Duhu, moč slavljenja in češčenja, Božja beseda in naše medsebojno občestvo. Cerkev je občestvo. Bog je občestvo, občestvo treh oseb, občestvo ljubezni.

Bog je občestvo. Življenje je občestvo. Bog z nami deli svoje življenje. Življenje je občestvo. Utelešenje je občestvo. Poslanstvo je občestvo. Odrešenje je občestvo. Zato je to tako lepo predstavil, na koncu pa še ljubezen: »Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil.«

Mislim, da imamo danes, kot nam je naš škof zelo jasno povedal včeraj, papeža, ki razume prenovo, ki je z nami, ki nas podpira in spodbuja.

Toda imeti moramo pravo predstavo o Bogu, pravi pogled na to, kdo je Bog zame. Zato je Jezus zelo jasno rekel: »Ne imenujem vas več služabnike. Imenujem vas prijatelje.«

V prvem berilu Mojzes pozneje spozna Boga. Bog gre mimo njega. Je Bog sočutja, nežnosti, ljubezni, usmiljenja, počasen za jezo in bogat v usmiljenju. Mojzes spozna, da prej ni vedel, kdo je Bog. Šel je osvobodit svoje ljudstvo iz egiptovskega suženjstva. Popoln neuspeh. Vprašali so ga: »Kdo si ti? Kdo ti je dal oblast?« Šele pri gorečem grmu doživi izkušnjo Boga. Takrat spozna, kdo je Bog. In potem lahko svoje poslanstvo izpolni popolnoma.

Tudi mi moramo iti skozi izkušnjo gorečega grma, da bi spoznali, kdo je ta Bog za nas.

Ali ga vidimo samo kot pomočnika? Samo kot tistega, ki zadovoljuje moje potrebe? Kot nekoga, ki mora reševati moje težave in stiske? Ali pa je On moje življenje, moj prijatelj? Jaz sem v njem in On v meni, kakor je Jezus v Očetu. Oče je v meni, jaz sem v Očetu, jaz in Oče sva eno. Kdor vidi mene, vidi Očeta. Delam vse, kar mi Oče naroči. Moja hrana je izpolnjevati voljo svojega Očeta.

Moja izkušnja bi morala biti: Jezus je v meni, jaz sem v Jezusu, jaz in Jezus sva eno. Kdor vidi mene, vidi Jezusa. Delam vse, kar mi Jezus naroča. Moja hrana je izpolnjevati voljo mojega Jezusa.

In to je tisto, kar naj bi bil kristjan: kristjan, napolnjen z Duhom in voden od Duha.

Danes med to sveto evharistijo prosimo Gospoda, naj nam podari to globoko izkušnjo, naj razsvetli naše misli in srca, da bomo spoznali Boga, našega Očeta, da bomo spoznali Jezusa, našega Odrešenika, da bomo spoznali Svetega Duha, ki je vedno z nami, nas vodi in usmerja, nas varuje, opolnomoča in posvečuje.

Doživimo to veliko skrivnost in naredimo to skrivnost za resničnost v svojem življenju.

vir: po zvočnem zapisu iz srečanja CHARIS v Rimu