Od Slovenije do Gvajane

Danes, ko se po tej izkušnji nahajam v Sloveniji kot nacionalna koordinatorka za CHARIS Slovenija, prav izstopa nagovor, ki ga je istega leta novembra imel papež Frančišek.

Papež sprašuje: »Ali se Seminarji življenja v Duhu ponujajo v različnih cerkvenih kontekstih, v majhnih in bolj oddaljenih krajih ter med revnimi in na obrobju?«

Ko papež govori o oddaljenih krajih, ne govori abstraktno. Govori o krajih, kjer ljudje nimajo rednega dostopa do zakramentov, duhovnikov, interneta ali osnovne infrastrukture. Hosororo, kjer smo bivali v skromnem samostanu sredi gvajanske džungle, je prav tak kraj. Za pastoralo skrbijo sestre Misijonarke ljubezni (sestre matere Terezije), ki si z ljudmi delijo izredno skromno življenje. Obiskujejo tudi druge skupnosti in skupaj z zelo aktivnimi laiki gradijo mostove med domačimi občestvi, misijonarji in dobrodelnimi ustanovami. Tu ni prave izbire, kdaj bo maša. Ko pride duhovnik, je čas za zakramente, predvsem krščevanje in evharistijo. In ljudje pridejo peš po blatnih cestah ali s kanuji.

Papež pravi: »Po seminarju ljudje spremenijo smer! Vendar so seminarji le začetek, kot je začetek ogenj, ki gori zelo močno, a tvega, da bo ugasnil, če ga ne bomo nenehno podžigali.«

Zelo zanimivo je, da je bilo leta 2023 to že tretje misijonsko potovanje v Hosororo po letu 2021. Kako je pot zanesla v notranjost gozda, je res zanimivo. Leta 2019 je konferenco Jesus Explosion v Trinidadu obiskal tudi škof Francis Alleyne iz Georgetowna. Ta je potem še istega leta povabil skupino domov v Gvajano, kamor je več kot trideset mladih in odraslih res odšlo. Vodili so molitvena srečanja, obiskovali sirotišnice za fante in deklice ter pomagali sestram Misijonarkam ljubezni pri prehranjevanju revnih in brezdomcev. Glavni dogodek misijonskega potovanja pa je bila konferenca, ki so jo vodili skupaj s Kentom Vincentom, voditeljem Katoliške karizmatične prenove v Gvajani. Pričevanja in izkušnje udeležencev konference so bili tako močni, da je Paul Hernandez iz Hosorora prosil duhovnika Iana Tayorja, naj tudi v notranjosti države organizira konferenco Jesus Explosion. Po zaprtju države zaradi kovida je bila prva konferenca leta 2021, druga 2022 in tretja 2023, na kateri sem bila del misijonarske skupine tudi sama, potem pa še lansko poletje.

Papež sprašuje: »Ali je Katoliška karizmatična prenova v zdravem stanju? Ali raste v cerkveni zrelosti?«

Pred kratkim so mi iz Trinidada sporočili, da so misijonske poti v Gvajano ljudi res utrdile v karizmatični duhovnosti: razvile so se številne molitvene skupine. Za 2026 načrtujejo tudi prenavljanje strehe in stropa cerkve v Hosororu in prav tako prenavljanje župnišča, kjer največkrat prenočujejo gostujoči duhovniki in drugi gostje. Še vedno nimajo stalnega duhovnika. Duhovnik jih iz glavnega mesta obiskuje le enkrat mesečno, pa še vedno ne more obiskati vseh 26 skupnosti, ki se raztezajo čez preveliko ozemlje. Pa vendar laiki gradijo Cerkev kljub dejstvu, da nimajo duhovnikov. Je bil pa prav škof tisti, ki je na široko odprl vrata karizmatični duhovnosti potem ko je videl, kakšno gorečnost za Kristusa prinašajo izkušnje na karizmatičnih konferencah.

Zakaj so take izkušnje izmenjave pomembne v kontekstu CHARIS-a?

Papež odgovarja: »CHARIS je v nekem smislu »okno« v obsežen in raznolik svet Katoliške karizmatične prenove. Tisti, ki sodelujejo pri njegovem delu, imajo izjemno priložnost, da pogledajo skozi to okno, da pogledajo v daljavo onkraj lokalnih izkušenj in da prepoznajo in cenijo bogate darove, ki jih Sveti Duh podeljuje v kulturnih, družbenih in cerkvenih kontekstih, ki so zelo drugačni od njihovih. Z razločevanjem tega zavedanja in deljenjem teh raznolikih izkušenj lahko CHARIS pri izvajanju svoje službe podpore pomaga posameznim skupinam, da presežejo določena omejena obzorja, in jim ponudi širšo karizmatično in cerkveno perspektivo.«

CHARIS je torej poklican, da spremlja in vodi vse izraze Katoliške karizmatične prenove. Idejo o izmenjavi izkušenj in raznolikosti v celoti potrjuje tudi moja gvajanska izkušnja. Res zanimivo je opazovati, kako enostavno oni rešijo težave, ki jih mi ne znamo, in obratno. CHARIS torej daje platformo izmenjave, prostor občestva za medsebojno učenje in grajenje odnosov. Vse to širi obzorja, spreminja perspektive in prepričanja.

Od Gvajane nazaj do Slovenije

Nisem si predstavljala, kako bo ta misijonska izkušnja zaznamovala moje razumevanje Cerkve in Katoliške karizmatične prenove. Čeprav so razmere v Sloveniji drugačne, papežev poziv, da se ne zapiramo vase, da ne udomačimo Svetega Duha, ostaja enak. Vedno smo vabljeni na obrobje, kjer se odpovemo udobju starega razumevanja in pričakovanj v zaupanju, da Bog deluje tudi tam, kjer mi vidimo pomanjkanje, kakršnokoli pomanjkanje. Predvsem pa gradimo skupnosti, občestva. Predstavljajte si, kako drugače sama zdaj spremljam novice iz Venezuele, ko sem enkrat videla, kako v Gvajani živijo venezuelski begunci. In kako drugače me je prizadelo, ko so tudi k nam leta 2023 prišle novice o možni venezuelski prisvojitvi velikega dela ozemlja v Gvajani.

Papež o ljudeh, ki korenito doživijo Prenovo: »Znajo se smejati. In ta smeh vam bo pomagal ostati oprezni pred skušnjavo, da bi izvajali moč in vpliv ali bili tekmovalni ali gospodovalni.«

Neverjetno, koliko smeha je bilo na tej misijonski poti. Kljub vročini, ki je za evropejce neznosna, gromozanskim kuščarjem in naravnost helikoptrskim insektom, ki so me skoraj živo požrli. Ljudje pa kljub tegobam odprti, veseli in iskreni, vsak s svojo življenjsko izkušnjo in s svojim načinom življenja v Njem, v katerem se nihče nad nikogar ne povzdiguje. Kljub očitno različnim kulturnim, zgodovinskim in družbenim kontekstom, lahko Njega slavimo skupaj.

Vir papeževega nagovora: https://press.vatican.va/content/francescomobile/en/speeches/2023/november/documents/20231104-charis.html