REKINDLE - 2. del iz Malte 2026

Od Rekindla si bom zapolnila tudi to, da je za grajenje vere in nasploh v življenju zelo pomembna skupnost. Člani Youth fellowship so nam dajali zelo dober zgled pri tem – veliko ljudi je stalo za tem, da smo lahko doživeli tako polno izkušnjo vere, njihove kulture in kulinarike ter življenja v skupnosti. Zelo zanimivo mi je bilo, ko sem opazila koliko ljudi pravzaprav je v tej skupnosti. Nekateri so bili z nami bolj pogosto, nekateri so prišli z nami le na ladjo, na plažo ali pa na družabne igre, nekateri so se z nami pogovarjali in pomagali pri peki žara, veliko pa jih je skrbelo za vsakodnevne prevoze po Malti in prispevalo, da smo lahko jedli tako dobro njihovo lokalno hrano. Skratka prav vsak posameznik je pripomogel k skupnemu dobremu. Med udeleženci Rekindla in tudi gostitelji s katerimi smo se udeleženci povezali, pa so se stkala dragocena prijateljstva. Skupnost smo gradili vsako jutro s skupnimi zajtrki za veliko mizo na vrtu, kjer smo se lahko pogovarjali in poskrbeli za energijo čez dan. V zelo lepem spominu mi bodo ostale tudi vse vožnje, kjer smo vedno našli zanimivo temo za pogovore. Če so nas peljali Taxiji ali pa bolti-pa to res ni bilo velikokrat, je bilo čisto drugače – v avtu je bila tišina. Skupnost smo gradili tudi z večernimi druženji- organizirani ali pa neorganiziranimi. Enkrat so bile zvečer tudi zanimive skupinske igre z raznimi izzivi, kjer seveda ni manjkalo hrane, ki je prav tako pripomogla k povezovanju v skupnosti. Najbolj zabavna dogodivščina pa je bila, ko smo šli skupaj na ladjo – že sama pot je bila prava pustolovščina, saj je bilo vetrovno in zato tudi veliko valovov, ki so nam pot še bolj popestrili. Ko pa smo prišli na otok Camino smo prav vsi z veseljem poskakali v kristalno čisto vodo. Igrali smo se skupinsko igro z žogo, kar je zagotovo pripomoglo h grajenju skupnosti. Pot nazaj pa je bila obarvana s plesom in petjem na ladji. Za zadnji dan pa so nam pripravili žar na plaži, kjer smo se v vodi zopet igrali z žogo. Prav lepo je bilo sodelovati v igri in opazovati, kako se velika skupina ljudi bori za tisto žogo in voda šprica na vse strani. Potem pa na plaži skupaj jemo burgerje in pijemo osvežilno pijačo, vmes pa snemamo spomine in se pogovarjamo – pravo nepozabno življenje v skupnosti. Seveda pa ne smem pozabiti še vseh molitev, slavljenja, služenja ter oznanjevanje, ki pa so najpomembnejše iz verkega vidika, saj smo tako v našo skupnost sprejeli Boga in se mu izročili, tako, da je bil Jezus sredi med nami. Le Bog ve kaj vse naš še čaka, važno, da smo ohranili kontakte in stkali prava prijateljstva.

Zelo pomemben del programa so predstavljale tako imenovane misije - mission, ki so nam osmislile življenje po veri. Naša prostovoljna dejanja dobrote so namreč pripomogla k naši skupni in tudi osebni veri z Bogom. Vsak si je lahko izbral 2 misiji, kjer je pomagal določeni skupini ljudi in z njimi oz. za njih preživel eno dopoldne: Svoj čas smo lahko delili z otroki s posebnimi potrebami, starostniki in brezdomci. Midva z Janezom Pavlom sva si izbrala preživljanje časa z otroki s posebnimi potrebami. Zame je bila izkušnja nepozabna, zares zanimivo je bilo videti, kako so se otroci odzivali na naše spodbude k ustvarjanju in igri. Ustvarili smo skupinsko drevo z odtisi rok otrok. Mislim da je bilo prav za vse prostovoljce izziv pridobiti otrokovo pozornost. Pri nekatrih otrocih je bilo lažje kot pri drugih. Zelo pa smo uživali tudi v vodnih igrah, saj nihče ni ostal suh. Za drugi dan misije pa sva si izbrala pripravljanje kosila za brezdomce, postiljanje postelj v domu za njih in pogovor z njimi. Prvi del je bil naravnan bolj na fizično delo v dobro brezdomcev – postiljali smo postelje in zares iskreno in globoko molili za vse, ki bodo spali na teh posteljah, nato smo rezali krompir, čebulo, papriko. Ker nam je pred začetkom kosila za brezdomce ostalo nekaj časa, smo zmolili rožni venec v različnih jezikih – latinščini, angleščini, slovenščini, španščini in maltežanščini. V drugem delu pa smo se posvetili brezdomcem in ljudem v stiski, z njimi smo se pogovarjali, predvsem pomembno je bilo, da smo jim prisluhnili. Začutila sem, da so te ljudje res odprti za pogovor, občudovala sem njihovo skromnost, saj jim je kosilo in to, da so videli v kuhinji nekoga, ki ga poznajo- svojega prijatelja ali pa sorodnika, ogromno pomenilo. Res sem hvaležna za to izkušnjo, saj me je notranje napolnila in me spodbudila, da je lahko vse kar delam v življenju služenje Bogu.

Nekaj povsem novega za naju z Janezom Pavlom pa je bil dogodek po angleško imenovan Lambs – neka vrsta evangelizacije. Imeli smo 2 – v Valleti in v St. Julians. Da se je dogodek do potankosti razvil je morala biti zadaj dobra organizacija in seveda pomoč Svetega Duha. Ko smo prišli v cerkev smo najprej molili in slavili Boga s prošnjo za spreobrnitev vseh duš, še posebej teh, ki jih bomo danes povabili v cerkev. Nato smo se razdelili v več skupin – nekateri so vabili ljudi v cerkev tako, da so jih prijazno ogovorili in jih spodbudili k molitvi v cerkvi, nekateri so nato ljudem dajali molitve in pisala, da so lahko napisali svojo molitev za Boga, nekateri so molili za spreobrnenje duš, nekateri pa so svoj čas namenili pogovoru z ljudmi, ki so prišli iz cerkve in jim ponudili hladno pijačo sangrio, kar je bila predvsem dobra priložnost za izmenjevanje verskih izkušenj in seznanitev ljudi s širšo skupnostjo Youth fellowship. Zares je bilo lepo videti, kako so ljudje prihajali v cerkev, še posebej lepo je bilo stopiti v cerkev s svojo skupino in moliti v polni cerkvi ljudi, ki so se odzvali na klic našega povabila in hkrati tudi na Božji klic. Prav doživeto pa je bilo opazovati različne reakcije ljudi, ko si jih poskušal povabiti v cerkev. Seveda tudi zavrnitev ali pa celo ignorance ni manjkalo, ampak to je del poti, ki nas je spodbudil, da smo se še bolj potrudili in prosili Svetega Duha za pomoč. Moramo se zavedati, da nismo mi tisti, ki spreobračamo, spreobrača lahko samo Sveti Duh mi pa smo lahko njegovo orodje, ki lahko svoje telo uporabimo za oznanjevanje Boga. Urili smo se tudi v vztrajnosti, saj so bili nekateri ljudje malce neodločni in jih je dodatna spodbuda prepričala, da so izbrali pravo pot, predvsem pa smo potrebovali pogum, še zlasti v St. Julians, kjer so po ulicah hodili ljudje namenjeni v klube ali pa se jim je mudilo v fensi restavracije, po kakšnih drugih opravkih, videlo se je, da hitijo ali pa da niso tako odprti na pogovor z neznancem. Takrat smo mogli zbrati pogum in jih ogovoriti, tudi če so nas zavrnili ali pa se delali, da nas niso slišali, jih je morda kaj nagovorilo in bodo klic v cerkev hranili s svojem srcu. Spoznala sem, kako je lepo živeti živo vero in se odzvati na Božji klic. Jezus je namreč rekel: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence.« - (Mt 28,19). In tudi naj gremo po vsem svetu in oznanjujemo evangelij vsemu stvarstvu. To je naše veliko poslanstvo.

Poskrbeli so tudi za oglede glavnih znamenitosti, ki so pripomogle k spoznavanju njihove kulture in zgodovine. Naš prvi voden ogled smo začeli v glavnem mestu – Valleti, kjer smo si ogledali prečudovito cerkev in lep razgled na morje ter začutili utrip mesta, ko smo se sprehajali po ulicah s kamnitimi stavbami – na Malti je namreč vse zgrajeno iz kamna. Zelo zanimivo je bilo na trenutke slišati tudi njihov jezik – maltežanščino, ki je res neka mešanica med italijanščino, arabščino in francoščino. Tako, da nisem prav nič razumela. Naučila sem se le besedo bongu, ki pomeni dober dan in se izgovori podobno kot v francoščini ter besedo mela, ki je pogovorna beseda in jo domačini uporabljajo zelo pogosto, ubistvu pa ima lahko več pomenov ali pa jo uporabljajo kot mašilo. Zelo me je presenetilo, da vsi domačini tako dobro govorijo angleško. Izvedela sem, da je angleščina njihov drugi jezik, ki ga uporabljajo še bolj pogosto pri šolanju kot pa maltežanščino. Malta je bila namreč dolga leta angleška kolonija, zato je vpliv Anglije viden še danes v njihovi kulturi – jeziku. Voden ogled smo imeli tudi po mestu Rabat, kjer so dolgo živeli Maltežanski vitezi. Ko smo se sprehajali po ulicah smo opazili, kako lepo so okrašene, saj na Malti veliko pozornosti posvetijo festivalom, ki jih prirejajo v čast svetnikom – zavetnikom različnih cerkva. Festivale imenujejo feste, ki jih organizirajo z namenom, da svojega zavetnika počastijo z bogoslužji, procesijami, godbami na pihala, ognjemeti in okrašenimi ulicami. To me je zelo očaralo, saj se mi zdi zelo lepo, da s tem slavijo Boga in svetnike, rastejo v veri, ohranjajo tradicijo in gradijo skupnost. Odšli smo tudi v mesto St. Julians, kjer pa vlada čisto drugo vzdušje kot v Rabatu. Ulice so namreč polne klubov in ljudi, ki hodijo pomankljivo oblečeni. Ustrašila sem se za te ljudi in Boga prosila, naj spoznajo Resnico, ki jih bo osvobodila in osmislila njihovo življenje. Je bila pa prava pustolovščina se povzpeti na visok stolp, kjer smo lahko uzrli prečudovit razgled na celo Malto, na vrhu pa so imeli še bazen. Ogledali smo si tudi šov, ki je na štirih stenah, ki so obdajale prostor, kjer smo stali prikazal zgodovino Malte. Spoznala sem, da je bilo tukaj med vojno res težko. Prav doživeto pa je bilo navidezno leteti po otoku Malte in uživati v prečudovitih pogledih na okolico Malte in sosednjega otoka Gozo, ki smo si ga ogledali zadnji dan. Opazila sem, da je raslinstvo na otoku Gozo skoraj že puščavsko, še posebej sedaj poleti, ko je še bolj vroče kot v drugi polovici leta, ko je malo manj vroče in je raslinstvo malenkost bolj zeleno. Na Gozu smo si ogledali Citadello, to je starodavno utrjeno mesto na vrhu hriba v Rabatu (tudi na Gozu je enako ime mesta kot na Malti). Ogledali smo si tudi tempelj, vendar nam je bilo vsem tako vroče, da smo postali utrujeni in smo z ogledom malce pohiteli. Preden smo z ladjo, ki je bila že bolj podobna trajektu, odpluli nazaj na Malto, smo se še osvežili v morju ob peščeni plaži. Presenetilo me je, da nikjer ni bilo nobenih tušev, mivka smo imeli namreč povsod. Na Gozu me je najbolj očarala cerkvica na hribu, ki je bila zelo pozlačena in lepo okrašena, dodano vrednost pa ji je dodala še Sveta maša, kjer je bil župnik res poln Svetega Duha. Tako lepo je bilo, ko smo se med sveto daritvijo zbrali okoli oltarja in vsi skupaj molili in pokleknili, sveto hostijo smo prejeli na kolenih in na usta. To se me je zelo dotaknilo, saj sem res začutila, kako dragocena je skupnost Kristjanov, ki skupaj moli. Malteška kultura mi je zelo pri srcu, saj temelji na veri. Tudi, ko smo bili v nedeljo na verski konferenci, kjer smo imeli možnost spoznati še druge Maltežane, sem opazila, da jim ni tuje pri slavljenju povzdigniti roke in glas. Občudovala sem tudi to, koliko možnosti za udeležitev na misijah – služenju imajo. Prav vsak se lahko prijavi na kakšno misijo in to me je navdihnilo tudi za našo Slovenijo, da se lotimo, kaj takega, kjer bi ljudi spodbujali k skupnem slavljenju brez zadržkov, kjer bi si vsak upal povzdigniti roke in slaviti Boga z vsem kar je, kjer bi spodbujali služenje za druge ljudi in kjer bi ljudi vabili v cerkev k molitvi in organizirali kakšne feste z velikimi procesijami. Tako bi vse bolj postajali verski narod in bi živeli v skupnosti, verjetno pa tudi ne bi bili več tako zadržani in bi si upali stopiti iz cone udobja. Res sem hvaležna, da sem bila del Rekindla, kjer so bili naši gostitelji Maltežani in smo tako lahko bolj začutili utrip njihove kulture. Še zlasti kulinarika mi bo ostala v spominu. Maltežani so namreč znani po tem, da veliko in dobro jejo. Tudi za nas so poskrbeli, da smo se za 10 dni živeli kot pravi Maltežani. Jedli smo namreč po hodim, pred glavnk jedjo je bila še predjed. Ponavadi so nam ponudili nekakšne krekarje, ki jih imenujejo galletti in zraven še curry omakico in humus. Vendar smo morali paziti, da se nismo že od tega preveč najedli, ker je potem sledila velika porcija za glavno jed. Poizkusili smo tudi hrustljavo pecivo imenovano Pastizzi z nadevom rikote ali graha, ki jih domačini jedo skoraj vsak dan in jih prodajajo v vsaki pekarni. Prepričana sem, da smo lahko spoznali veliko več njihove kulture kot pa, če ne bi 10 dni preživeli z Maltežani. Najlepše pa se je zavedati, da vemo, da naslednjič ko pridemo na Malto nas čakajo prijatelji na tem čudovitem otoku, ki poleg čudovite okolice skriva še zelo bogato zgodovino in kulturo ter dobre in gostoljubne ljudi.

Skupnost naslednje leto, znova prvih deset dni julija, planira ponovno Rekindle, kjer vabijo vse, ki bi se radi ponovno vžgali, kot pomeni naslov, ustvarili skupnost, rastli v veri, gradili prijateljstva, videli Malto in se imeli noro lepo. Prihaja pa v kratkem tudi drugi del, ki se ga že veseliva.